Čeprav so kmetijska zemljišča naravna dobrina, pomembna za pridelavo hrane, varovanje okolja, ohranjanje kulturne krajine in poseljenosti podeželja ter opravljanje ekoloških funkcij, na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ugotavljajo, da se obseg kmetijskih zemljišč zaradi intenzivne pozidave in zaraščanja vztrajno zmanjšuje. Ob tem se zmanjšuje tudi rodovitnost tal, kar je posledica erozije, zmanjšanja organske snovi v tleh in podnebnih sprememb. Naraščanje prebivalstva povečuje potrebe po hrani, kar pomeni, da potrebujemo več kmetijskih zemljišč, zato je ministrstvo med prednostne programske usmeritve do leta 2020 med drugim uvrstilo preprečevanje zaraščanja kmetijskih zemljišč. Uredba o odpravljanju zaraščanja na kmetijskih zemljiščih, ki jo je pred kratkim sprejela vlada, je tako eden ključnih dokumentov za vzpostavitev nove kmetijske dejavnosti.
Desetletni rok
Resorni minister Dejan Židan je v zvezi s tem poudaril, da bo na 12.000 hektarjih zaraščenih kmetijskih zemljišč spet mogoča kakovostna kmetijska proizvodnja, kar omogoča poseben sklad, ki bo na voljo uporabnikom zaraščenih zemljišč. Seveda le tistim, ki se bodo prijavili na razpis in zemljišča spet usposobili za obdelavo. Predvidoma v desetih letih naj bi na njih spet začeli kmetijsko pridelavo, kar je ena od temeljnih prioritet ministrstva za kmetijstvo, pravi minister.
V letu 2011 sprejeta novela zakona o kmetijskih zemljiščih je postavila jasnejše okvire za varovanje kmetijskih zemljišč in vključevanje tega področja v sistem prostorskega načrtovanja za doseganje trajnostnega razvoja in dolgoročnega ohranjanja pridelovalnega potenciala, ki je za državo strateškega pomena. Uvedla je tudi odškodnino ob spremembi namembnosti kmetijskih zemljišč, ki je namenjena prav vnovičnemu vzpostavljanju kmetijskih zemljišč. Prihodki iz tega naslova so odvisni od dinamike in obsega izdanih gradbenih dovoljenj.
Enkratni znesek
Nova uredba o izvajanju ukrepa odpravljanje zaraščanja na kmetijskih površinah konkretneje sega na področje zagotavljanja primernih kmetijskih zemljišč – ureja namreč finančno podporo za odpravljanje zaraščanja kmetijskih zemljišč z namenom vnovične vzpostavitve kmetijske dejavnosti. Finančna pomoč bo v tem primeru izplačana kot enkratni pavšalni znesek 3000 evrov na hektar kmetijskega zemljišča v zaraščanju. V uredbi je opredeljena najmanjša površina (0,3 hektarja), za katero se dodeli pomoč, ter omejitev, da so posamezna zemljišča lahko predmet podpore le enkrat v obdobju desetih let.
Kmetijskih zemljišč v zaraščanju je bilo pred šestimi leti 24.534 hektarjev. Od teh zemljišč je bila konec novembra lani dobra polovica takšnih, ki izpolnjujejo pogoje po sprejeti uredbi in lahko lastniki zanje vložijo vlogo za pridobitev sredstev. Po namenski rabi je v Sloveniji trenutno 699.877 hektarjev kmetijskih zemljišč (34,52 odstotka), urbanih površin pa 138.477 hektarjev, kar je skoraj sedem odstotkov. Glede na celotno površino ozemlja imamo slabih deset odstotkov obdelovalnih površin, vrtov in trajnih nasadov.
Malo ravninskih območij
Po uradnih statističnih podatkih je imela Slovenija leta 1991 še 561.000 hektarjev kmetijskih zemljišč v uporabi, konec leta 2009 pa samo še 468.000. Obseg najboljših kmetijskih zemljišč, to so njive in vrtovi, se je medtem zmanjšal s 195.000 na 175.000 hektarjev.
Naša država se po deležu obdelovalnih površin na prebivalca z nekaj več kot 170.000 hektarji njiv in vrtov uvršča na dno lestvice Evropske unije. To je delno pogojeno z reliefno razgibanostjo, saj ravninska območja zavzemajo le slabo petino površja države, skoraj 90 odstotkov površja pa leži na nadmorski višini nad 300 metri. Glede na uradne statistične podatke se stanje iz leta v leto slabša.
Začarani krog
Izgube kmetijskih zemljišč zaradi gradnje ni mogoče nadomestiti na zaraslih kmetijskih zemljiščih, je že leta 2013 utemeljil dr. Benjamin Štular z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. Po njegovem prepričanju je odgovor sila preprost: ker so izgubljena najkakovostnejša kmetijska zemljišča v neposredni bližini naselij in prometnic, zaraščajo pa se zemljišča, ki za sodobno kmetovanje niso primerna.
Kot strokovnjak za proučevanje preteklosti je spomnil, da ima večina slovenskih vasi in mest korenine v srednjem veku. »Ker je takrat gospodarstvo temeljilo na kmetovanju, so bile vasi postavljene tik ob poljih, mesta pa tako, da so jih vasi obkrožale. Iz vasi so vodile poti na polja in številne ceste niso bile nič drugega kot povezovanje poljskih poti v smeri bližnjega mesta. Mestne tržnice so namreč s hrano v glavnem zalagali okoliški kmetje. Zato so večja mesta lahko nastala le ob vaseh z največjimi in najkakovostnejšimi polji. Z industrijsko revolucijo in železnico pa so mesta v 19. stoletju dobila drugačno vlogo in se začela širiti na podlagi drugačnih zakonitosti. Šiška, Koseze, Dravlje, Šentvid, Zalog, Vič. Zveni znano? To so nekatere izmed vasi z nekoč najkakovostnejšimi kmetijskimi zemljišči v Sloveniji, ki so v drugi polovici 20. stoletja postale mestni predeli naše prestolnice. Urbanizacija je torej ujeta v na videz začarani krog, saj so zemljišča, ki so za gradnjo najbolj zaželena – na primer ob prometnicah na robu naselij – pogosto ravno najkakovostnejša kmetijska zemljišča,« je zapisal v Delovi prilogi Znanost.
Na prvi pogled se zdi torej nemogoče spisati zakon, ki bo hkrati omogočal hitro pridobivanje gradbene dokumentacije in ščitil kmetijska zemljišča ter ob tem še na primer kulturno in naravno dediščino. A naloga ni nemogoča, saj lahko vsakdo v svojem domačem kraju najde primerna zemljišča, ker pač dobro pozna razmere. »Ker pa pravna država ne temelji na vsakokratnem razmisleku in odločanju posameznikov, ne nazadnje zato, ker so graditelji vse redkeje ozaveščeni domačini in vse pogosteje hitrega zaslužka željni investitorji, potrebujemo nekaj drugega. To nekaj drugega imenujemo različno, na primer strokovne podlage ali prostorski ureditveni pogoji, vedno pa temelji na bolj ali manj strokovnih odločitvah, ki jih je treba natančno kartirati. Ena izmed strokovnih metod, ki smo jo razvili s tem namenom, je historična karakterizacija krajine, ki ni le pripomoček pri upravljanju kulturne dediščine krajine, temveč lahko pomaga pri napovedovanju lokacij stoletnih poplav in poda natančen vpogled v zaraščanje kmetijskih zemljišč v zadnjih dveh stoletjih. Najpomembnejša uporaba te metode pa ni dokazovanje nesmiselnosti nekaterih posplošenih izjav o zaraščanju kmetijskih zemljišč. Uporabna je tudi za usmerjanje posegov v prostor s tem, da dobijo urbanisti hitro in preprosto orodje za natančno tehtanje med negativnimi in pozitivnimi posledicami za vsak poseg v prostor. Ker je bila metoda razvita za hiter in učinkovit vpogled v prostor, bi jo lahko za celotno Slovenijo izdelali štirje strokovnjaki v treh letih. Torej za ceno izdelave prostorskega načrta povprečne slovenske občine. In šele s pomočjo takšnih orodij lahko na primer avstrijski uradnik izda odločbo v nekaj dneh. Slovenski uradnik, ki mora najprej takšno študijo naročiti, potrebuje precej več časa. Kot je izkusil marsikdo, lahko mine tudi več let, preden so vse potrebne študije zbrane,« je zapisal dr. Benjamin Štular.
Pozidamo kmetijo na dan
|
