Nad tanke so šli z gasilskimi avtomobili

LJUBLJANA – Organizirano gasilstvo v Ljubljani obstaja že vsaj 140 let, Gasilska brigada Ljubljana pa s slovesnostjo v Kinu Šiška danes zaznamuje 90-letnico delovanja. Leta 1922 so ustanovili prvo poklicno tovrstno četo pri nas. Profije, torej. To seveda ne pomeni, da pred tem gasilcev v prestolnici ni bilo. Potreba po možeh, ki se brez strahu spopadejo z ognjem, je obstajala že od začetka mesta. Tako so recimo že Rimljani v Emoni imeli organizirano obrambo pred ognjem – vsaka centurija je imela tudi nosača vode, brizgalničarja in trobentača.

Opozorila s topom

Potreba po gasilcih se je s širjenjem mesta le še stopnjevala, saj je bil od 14. stoletja, ko stvari beležijo, skoraj vsako stoletje uničujoč požar, ki je z obličja zemlje izbrisal celotne mestne četrti, veliki požar leta 1770 pa je uničil celo polovico mesta. Tudi zato je bila leta 1870 ustanovljena prva prostovoljna gasilska enota. Po prvi svetovni vojni je takratni župan Ivan Tavčar ugotovil, da prostovoljna oblika ne bo dovolj, zato je naročil pripravo načrta za poklicno brigado s stalno gasilsko stražo, ki je nato nastala leta 1922. »Začelo se je z dvema poklicnima gasilcema avgusta, oktobra pa jih je že bilo deset, od tega šest stalno prisotnih,« poveljnik GBL Tomaž Kučič pojasnjuje, zakaj so ljubljanski gasilci za datum jubileja določili ravno oktober in ne avgusta. Gasilce je takratna mestna oblast nastanila v Mestnem domu, pozneje Šentjakobskem gledališču. Tam so imeli telefonsko sobo, pisarno, spalnico, kuhinjo in garažo, do leta 1939 je požarni čuvaj nad mestom bdel iz grajskega stolpa, gasilce in meščane pa na nevarnost obvestil s topovskim strelom.

Čeprav se poklicna ljubljanska gasilska brigada spoprijema tudi z najhujšimi možnimi razmerami, pa do zdaj v celotni zgodovini še niso imeli smrtnega primera med gasilci. In to kljub temu da so gasilci sodelovali tudi med zadnjo vojno na naših tleh, ponosno pove poveljnik: »Ta enota je sodelovala pri osamosvojitvenih dejanjih. Recimo v trzinski bitki. Tam je v križišču gorelo vozilo in na intervencijo je bila poklicana brigada. Ko so fantje posredovali, so nad njihovimi glavami letele krogle. Bili so sredi sovražnega ognja. Posredovali so še v Rožni dolini, ko je bila sestreljena gazela. Tudi v noči, ko se je začela pot tankov z Vrhnike proti Brniku, so bili v prvi fazi poklicani gasilci, da dajo vozila na barikade. Kar je sicer skrajno nedopustno, saj bi lahko v prvih minutah ostali brez vozil, mi pa smo le javna služba, ki naj bi delovala v vseh razmerah, vojni in miru. Ampak to je bil samo prvi ukrep, in vozila so bila kmalu umaknjena.«

Nihče noče psihiatra

Ker so bili gasilci včasih pod mestno, spet drugič pod državno oblastjo, so imeli zaradi neposluha tudi slabšo opremo, zaradi česar so ob vsaki intervenciji nosili glavo na prodaj. Do devetdesetih let celo niso imeli dihalnih mask ali pa so bile te tako slabe, da niso bile uporabne. »Že marsikaterega cesarja smo dali skozi. Vedno se spopadamo z nerazumevanjem potreb, pa ne gasilcev, ampak okolja, v katerem delujemo. Saj gasilci ne potrebujemo nič, čim manj dogodkov, čim več miru in smo zadovoljni. Ampak okolje to potrebuje. V začetku 90. je bila opremljenost zelo mizerna. Osebna zaščita je bila na nižjem nivoju. Včasih je veljalo, da če si dal kaj na varnost, si slabič. Gasilec je brez opreme šel v dim, po koncu pa prižgal cigareto.« To se je spremenilo po velikem požaru v kletnih prostorih v Plavi laguni, ko so gasilci zaradi slabe opremljenosti porabili veliko časa, da so pogasili požar. Devet jih je končalo celo v kliničnem centru, saj so njihove maske prepuščale dim. Zaradi tega dogodka so dobili novo opremo, tudi termovizijsko kamero, zaradi nje pa se za podobni požar v Plavi laguni zgolj nekaj časa po prvem sploh ni slišalo, saj so gasilci kljub slabi vidljivosti v kleti zaradi dima takoj prišli do žarišča in ga pogasili, preden bi postal medijsko odmeven. Tomaž Kučič zato ponovi stari gasilski rek: »Taktika brez tehnike je brez moči, tehnika brez taktike je brez smisla.«

Kljub temu da v preteklosti ljubljanski gasilci niso bili ustrezno opremljeni, so do zdaj več kot odlično opravljali svoje delo, tudi s pomočjo 35 prostovoljnih ljubljanskih gasilskih društev, s katerimi dobro sodelujejo. Ko bodo dokončali novi klicni center, bo njihova povezanost še večja, intervencije pa še učinkovitejše. V ta namen se gasilci tudi redno usposabljajo, saj morajo za reševanje življenj obvladati prvo pomoč, hkrati pa so tudi amaterski kriminalisti, saj morajo na kraju dogodka paziti na dokaze. Narava poklica bi zahtevala tudi strokovno psihiatrično pomoč, sploh v najhujših primerih, a se gasilci znajdejo kar po svoje: »Mi imamo ta naša druženja. Sprostimo se ob športnih in drugih udejstvovanjih ali pa v pogovoru z drugimi kolegi gasilci. Šele na koncu ljudje poiščejo strokovno pomoč, saj nihče noče na psihiatrijo. Ampak zadeve se spreminjajo. Mogoče smo pa mi toliko dozoreli, da se zdaj pogovarjamo o stvareh, kar je včasih veljalo za znak šibkosti.«

Stereotipi o gasilcu z velikim trebuhom in rdečim nosom, ki hodi zgolj na veselice, že zdavnaj ne drži več, saj mora biti njegova glava trezna in urejena. Poveljnik GBL opiše pravega gasilca z besedami: »Mora biti prava kombinacija mišic in možganov.«