Nihče me ni naučil, kako se uporabljajo predali. Najverjetneje morajo obstajati vitalni in urejeni krogi s svetlo prihodnostjo, ki vedo, čemu so namenjeni. Svoje potomce že kmalu za tem, ko naredijo prve negotove korake, predstavijo svetu zanesljive urejenosti in zmernosti. Prav zmernost je namreč tista vrlina, ki jo terjajo predali. Zmernost skrbi, da se lahko zaprejo.
Moji predali so, kar pomnim, služili svojemu namenu le prvih nekaj dni. Zmernosti ni bilo in je še vedno ni. Le polnijo se in polnijo. In ko jih ponovno čistim in vračam v izhodišče, naletim na najrazličnejše predmete, ki se v mojih predalih vztrajno spreminjajo v spominke. Vsakemu moram posvetiti celo popoldne in večer, da ga očistim in predam prvotnemu namenu. To so od nekdaj bili najlepši trenutki, moj mali božič.
Nekateri predali so žalostni, polni spominov na izgubljene ali pozabljene ljudi, svojce, izzvenele ljubezni. Drugi so razposajeni, veseli in sila zabavni. Vse pa druži in omejuje nepopustljiva narava vesolja, da se s časom napolnijo, začnejo med opiranjem zatikati, nato pa jih je treba izprazniti in ponovno urediti. Lahko smo še tako navezani na preteklost, s časom smo postavljeni pred izbiro, ali bomo še odpirali predal in ga uporabljali ali ga bomo obdržali polnega. To so strahovi, da bomo izgubili delček preteklosti in s tem košček odseva v zrcalu, in kot vsi strahovi, so tudi neutemeljeni povsem resnični. Ne velja jih zasmehovati, temveč se z njimi soočiti in jih prisiliti, da izzvenijo. Predali so vice, ki nam lajšajo slovo od balasta preteklosti, vmesne postaje pred osvoboditvijo. Preteklost je namreč treba skrbno načrtovati, saj polni predali ne omogočajo prihodnosti. Še več, če so predolgo zaprti, nabreknejo, se ukrivijo in zataknejo. V tem primeru je treba biti bolj odločen. Slej ko prej bodo strahovi zvodeneli in snovnost se bo vdala. To bo veselja, ko bo vsebina levih, desnih, zgornjih, spodnjih, skritih, poštnih, mentalnih in drugih predalov letela v smeti in se končno znašla na kupu nesnage, kamor spada.
