Slovenija je očitno bogata država, saj na državne stroške izvajamo stvari, ki nikomur ne koristijo in za katere so celo otroci v osnovnih šolah ugotovili, da so nesmiselne. Ministrstvo za šolstvo je tako našlo pol milijona evrov za izvajanje t. i. nacionalnega preverjanja znanja učencev ob koncu osnovne šole, čeprav rezultati tega preverjanja ne služijo ničemur in nikomur. Ne uporabljajo se niti pri vrednotenju učnega uspeha ob koncu šolskega leta niti kot selekcijski mehanizem pri vpisu v srednjo šolo. Zato se samo po sebi postavlja vprašanje, zakaj ne ukinemo nečesa, kar povzroča stroške, koristi pa prav nikomur. No, ja, razen mogoče angleškemu podjetju, ki je v ta namen oddalo programsko opremo za e-vrednotenje.
Da to preverjanje nima nobenega resnega namena, so ugotovili tudi učenci sami, zato seveda k temu pristopajo nemotivirano. Zaradi tega pa rezultati seveda nimajo nobene prave vrednosti oziroma kažejo celo napačno sliko. To pa pomeni, da so tudi vse statistične analize, ki so s tem povezane, neuporabne za kakršno koli resno presojanje o znanju naših učencev. Mnogi starši, seveda tudi učitelji in ravnatelji, se sprašujejo, čemu ne opustimo tovrstnega preizkusa, saj rezultati nimajo nobene pedagoške vrednosti, vse skupaj pa državi povzroča le dodatne stroške. Zato je toliko bolj nenavadno, da resnega razmisleka o tem nočejo ali pa niso sposobni narediti na resornem ministrstvu za šolstvo. No, ja, treba je priznati, da imajo tam veliko težav, saj so že nekaj časa brez ministrice. Sicer pa: ali lahko od politike, ki za resorno ministrico izbere političarko, katere magistrsko delo se pozneje izkaže za plagiat, pričakujemo, da bo vzpostavila ustrezen sistem preverjanja znanja? Pravzaprav celotno dogajanje lepo odraža trenutno stanje v naši družbi. Ministrstvo za šolstvo, ki bi moralo skrbeti za vzpostavitev smiselnega in pedagoško ustreznega sistema preverjanje znanja učencev, se v tem trenutku ukvarja bolj samo s sabo oziroma z vprašanjem, kdo bo novi minister ali ministrica.
