Na zlati poroki oče Geza, sin Geza in škof Geza

Na zlati poroki zakoncev Grabar so bile tri pomembne osebe z enakim imenom. Geza je bil slavljenec, Geza je njegov sin in še evangeličanski škof Geza Erniša. Ta je v evangeličanski cerkvi v Moravskih Toplicah tudi potrdil zvezo Geze in Jolanke, slavje v družinskem krogu pa je potekalo v gasilskem domu v Tešanovcih.

Jolanka in njen mož sta v zakonu že vse od pomladi 1964., ko sta se poročila na matičnem uradu v Martjancih in v evangeličanski cerkvi v tedanjih Moravcih. Leta 1965 se jima je rodila hčerka Gizela, naslednje leto še sin Geza, ki je bil dolga leta odlični tekač na daljše proge.

Čeprav je zlasti mož trdil, da nikoli ne bo dočakal vnukov, ga od leta 2005 razveseljuje vnukinja Valentina, od 2008. pa še vnuk Luka Valentin.

Osemdesetletni Geza in 77-letna Jolanka sta tako dolgo skupaj zaradi složnosti in navezanosti drug na drugega. Slavljenca sta povedala, da že vse od prvih skupnih dni njuno življenje poteka po ustaljenem ritmu, od ponedeljka do sobote. Le Gospodov dan se je vedno začenjal drugače, zelo pogosto z obiskom nedeljske božje službe.

Skupaj sta tudi veliko dosegla. Kar težko je verjeti, kaj vse je nastalo z njunim pridnim delom na kmetiji. Če so za gradnjo hiše sredi 50. let minulega stoletja – nadomestila je cimpračo, s slamo krito hišo – zaslužni še starši oziroma tast in tašča, je vse drugo, kar stoji na dokaj velikem posestvu na naslovu Tešanovci 113, sad njunega dela, varčevanja in odpovedovanja.

Čeprav je težko delo pustilo posledice, sta Grabarjeva zvesta takšnemu življenju: če ne bi imela več živine ali če bi izgubila zemljo, njive, bi izgubila del sebe. Tega pa si predvsem hčerka, s katero živita v skupnem gospodinjstvu, ter sin z družino, nikakor ne želita.

Za vedno kmetovalec

Geza se je rodil 18. aprila 1934 v Tešanovcih kot drugi otrok v družini mami Tereziji in očetu Jožefu. Po končani osnovni šoli v domačem kraju je ostal na kmetiji, kjer je pomagal staršem in počasi prevzel posestvo. Do vojaščine, ki je trajala polni dve leti, je bil zelo dejaven v mladinski organizaciji v vasi, kot dober igralec pa je bil nepogrešljiv v dramskih igrah, ki so jih prirejali na pobudo vaške učiteljice Tončke Recek. V vojski se je navdušil za radioamaterstvo, že kot 16-letnik pa je vstopil v gasilske vrste domačega društva ter bil v 60. in 70. letih kot strojnik z opravljenim izpitom član desetine, ki je kar enajstkrat zapored zmagala na sektorskih tekmovanjih.

Dolga leta je bil v vaškem odboru, več desetletij član vaškega pogrebnega pevskega zbora, porotnik sodnik, še zdaj pa je del sveta Cerkvene občine Moravske Toplice in – kmet. Delo na polju in v hlevu mu pomeni največ: temu se noče odreči, četudi korak ni več tako uren in četudi ga izdajajo moči.

Mama Jolanka, rojena Horvat, se je rodila 12. julija 1937 v Čikečki vasi na Goričkem kot najmlajša od štirih otrok Gizele in Štefana. Hiša je bila bolj znana kot Kakaševa, saj je bil dedek po mamini strani znani lončar. S sestrama – Miciko (1925) in Ilonko (1929) – ter bratom Imrejem (1927) je ob pridnem učenju v osnovni šoli v Motvarjevcih odraščala na manjši kmetiji. Očeta je pot hitro zanesla na delo v Francijo in zatem v Avstrijo, tako da so izgubili vse stike. Tudi otroci so se zaradi revščine razkropili po svetu: najstarejša je odšla v Ameriko, Ilonka na Hrvaško, brat pa je prevzel kmetijo.

Tudi Jolanka je kot šolarka sodelovala v vaški dramski skupini, a čeprav so ji učitelji v osnovni šoli svetovali, naj zaradi dobrega učnega uspeha nadaljuje šolanje, si tega doma niso mogli privoščiti. Zaradi pomanjkanja je morala služiti pri okoliških kmetih, leta 1963 pa je od marca do novembra delala celo na eni od kmetij v okolici Dunaja v Avstriji.