LJUBLJANA – Da Slovenske železnice (SŽ) na eni strani kot spužva vpijajo zlate finančne injekcije, ki jih rešujejo pred potopitvijo, po drugi pa so pravi raj za posvečene, deloma razkriva tudi dokumentacija, ki smo jo prejeli v uredništvo. Govori o bajnih plačah in nagradah, ki jih železničarjem delijo z blagoslovom nadzornikov, torej tistih, ki bi morali že po funkciji obrzdati neobvladovano odtekanje državnih evrov in se truditi ne še bolj parati že tako razkrpanega podvozja potrošnega vlaka. Ne le da si vodstveni kader in njemu zvesti podaniki izplačujejo potne stroške, pri nekaterih vrednost individualnih izplačil dosega in celo presega celoletno plačo delavcev v tovarnah, temveč je podobna pesem tudi pri izplačilih po individualnih pogodbah, ki so jim primaknjeni še aneksi. Ob tem velja spomniti, da naj bi država, torej davkom podvrženo slovensko ljudstvo, železnicam omilila minus v višini 134 milijonov evrov – za primerjavo: skoraj toliko denarja bodo letos v Telekomu namenili za investicije, 130 milijonov pa je tudi cena prestižne superjadrnice, ki je med najdražjimi te vrste na svetu, Malteški sokol – nikakor pa se ne more otepsti izgube, ki zdaj znaša že osem milijonov evrov.
Rdeče številke neodgovornega vodstva ne odvrne od novega cuzanja
V sveti preprostosti železniške logike pač menijo, da jim tudi za kontinuirano neuspešnost pripadajo nagrade in superbonitete. Čeravno za to, da bi kazalnik izgube obrnili proti severu in ublažili zlovešči minus, slabo migajo s prsti. Zato pa so spretni s svojimi denarnicami, da vanje polovijo kakšen neprecenljiv dodatek iz že tako posušene državne vreče. Na podlagi številk, ki se berejo v pogodbah, je tistim, ki se pririnejo h koritu železniškega dinozavra, postlano z debelimi šopi bankovcev. Jubilejni direktor Goran Brankovič, ki je na položaju prvega vlakovodje zdržal natanko dve leti, njegov mandat pa se je izpel konec lanskega leta, je, sodeč po faksimilu pogodbe, užival na veliki nogi. S petkratnikom višine povprečne bruto plače, izplačane v družbah v skupini SŽ, je prejemal tudi do 7400 evrov (aneks iz 14. junija 2010). Res da je v Srbiji rojeni poslovnež stopil v škornje državnega železniškega menedžerja, a diagnoza podjetja, ki tudi navzven ne skriva rakavega obolenja, pač ne daje jamstva za za marsikoga vrtoglave zneske, ki jim niso kos niti v uradu premierja Janše, kaj šele predsednika države Türka. Medtem ko zaposlenim v javnem sektorju zategujejo pasove, pa se zdi, da so železničarji za politično elito nedotakljiva vrsta. Beremo naprej: generalni je upravičen tudi do službenega vozila za uporabo v službene in zasebne namene v višini maloprodajne cene vozila z DDV (nabavna cena) do 50.000 evrov. Ima pravico do uporabe službenega mobilnega telefona za službene in zasebne namene in do prenosnega računalnika. Vsako leto je upravičen do plačanega preventivnega menedžerskega pregleda v višini do 1500 evrov. Ima pravico do plačila premije za osebna zavarovanja do 2500 evrov, pravico do plačila premije dodatnega pokojninskega zavarovanja. Povrnejo se mu tudi vsi stroški izobraževanja v maksimalni vrednosti do 10 tisočakov na leto. Če se izobražuje na podiplomskem programu, ima pravico do odsotnosti z dela z nadomestilom osnovnega plačila za izobraževanja; povrnejo se mu tudi stroški članarin za razna društva in stanovske organizacije do 1000 evrov na leto. Kar še posebno bode v oči, pa je spremenljivi prejemek, ki prvaku iz poslovodstva pripada ob doseganju kazalnikov uspešnosti družbe. Ob 3. členu pogodbe o zaposlitvi pa se lahko marsikateremu državljanu zatresejo roke. Zapisano je, da se generalnemu direktorju, prav tako pa tudi poslovnemu direktorju Albertu Pavliču, lahko izplača »enkrat letno spremenljivi prejemek, ki lahko znaša največ 30 odstotkov izplačanih osnovnih plačil direktorja v poslovnem letu«. O tem odloča nadzorni svet na koncu poslovnega leta in to na podlagi sprejetih meril uspešnosti. In glej ga, zlomka: biznismena Brankovič in Pavlič sta bila za poslovno odličnost kilave firme nagrajena z 52.000 evri!
Nagrada za minus
Verjetno se sprašujete, kdo ima koga za norca, vendar so številke, ki premeteno curljajo iz Železnic, jasne in enoznačne. Debelega minusa ne more prikriti še tako premetena računovodska roka. Čeprav je bilanca s Kolodvorske kilava, tega ne občuti delavski direktor Albert Pavlič, ki je ne le pomembni kadrovnik, temveč tudi prvo trobilo železniške pleh muzike, katere viže in godce poskočno sponzoriramo državljani. Kakšen status na železnicah dosega godba s kapelnikom Pavličem, razkrijejo cifre: v zadnjih dveh letih je za svoje pihalce in trobilce prejel več kot 100.000 evrov donacij od firme, ki bi ji glede na finančne rezultate lahko igrali le še pogrebni marš. Sam pa poklicni status ohranja z individualno pogodbo in aneksi tudi do 6800 evrov (aneks iz 19. julija 2007), uživa pa tudi druge bonitete, med drugim mu pripadata dodatek za ločeno življenje in službeni avto za 30 tisočakov. Pavlič, ki ni član uprave in nikakor ni formalno odgovoren za napačne odločitve poslovodstva, je prejemek upravičil z doseženimi rezultati SŽ. »Namesto od predvidenih 22,75 milijona evrov minusa smo naredili samo 9,5 milijona izgube, kar je skoraj polovica bolje od prvotnega načrta. Izpolnjeni so bili tudi vsi ostali pogoji, kot so ohranitev certifikatov kakovosti, zmanjšanje števila zaposlenih. Tako kadrovski kot poslovni plan smo dosegli, bili smo celo boljši od načrtovanega.« A rdeči alarm ostaja – minus še naprej ostaja nepremostljiv! »V tem trenutku SŽ potrebujejo notranji mir, smo tik pred podpisom dogovora, tako na individualni ravni kot v segmentu kolektivnih pogodb bodo velika odrekanja, pogrevanje nekih zgodbic iz preteklosti pa preprosto bolj škodi kot koristi,« je bil kratek Pavlič, ki da mu je dodatek v resnici priskrbel Brankovič. »Sprva ga je zase, potem pa so naši pravniki ugotovili, da mora upoštevati tudi drugega člana uprave, to je mene kot delavskega direktorja. In to je potem potrdil tudi nadzorni svet. Tudi nagrado, ki jo je sprožil Brankovič, bi z veseljem preskočil, a je s tem tako kot s plačo, ki je ne moreš preskočiti, lahko pa jo nameniš v humanitarni namen. Ta stvar pa je bila skladna z najino pogodbo,« se je razvnel delavski direktor, ki mu je ob odhodu z upravne funkcije avtomatsko pripadla še nagrada. To, ali je denar namenil dobrodelnosti, pa je zamolčal, rekoč: »To so pa osebne zadeve, ki jih ne bi delil z vami.«
Brez odgovora Na vprašanja, ki smo jih posredovali SŽ, pa smo ostali brez odgovorov. Zanimalo nas je tudi, po kateri logiki sta bila oba direktorja upravičena do izplačila spremenljivega prejemka, čeprav je poslovna slika SŽ vsa leta slaba in minus ne skopni. Prav tako nas je zanimalo, koliko nagrad je bilo izplačanih lani in koliko dodatkov k pogodbam o zaposlitvi. |