V približno štirih plodnih desetletjih na severnoameriški celini so njegovo znanstveno, pedagoško in klinično kariero zaznamovale štiri univerze. Ljubljanska fakulteta za naravoslovje in tehnologijo mu je dala odlične temelje za dopolnjevanje znanja v medicinski fiziki na univerzi Wisconsin v Madisonu v ZDA, kjer je 1973 doktoriral, nato je v Kanadi na univerzi v Torontu znanje dopolnil s podoktorskim študijem kliničnega dela medicinske fizike, na univerzi McGill v Montrealu pa je združil oboje – akademsko in klinično medicinsko fiziko.
Razpršeni, a povezani
Kanadsko velemesto s prepoznavnimi akademskimi in kliničnimi institucijami, nekoč tudi olimpijsko prizorišče, je očitno postalo kraj, kamor se dr. Ervin Podgoršak po pogostih obiskih sorodnikov in kolegov v Sloveniji spet vrača – domov. Ukoreninjen v okolje, kjer je preživel svoja najplodnejša desetletja družinskega in poslovnega življenja. Zdaj delovne aktivnosti postopoma prehajajo v počasnejši ritem, ampak pravega počitka še ni. V delovni sobi se police šibijo pod skladovnico njegovih učbenikov, eden zadnjih je že skoraj končan, čakajo še nova naročila.
Mati mu je poleg ljubezni in občutka za soljudi že v otroštvu (rodil se je leta 1943 na Dunaj), ko je pri desetih letih ostal brez očeta, za popotnico v prihodnost položila na srce, da uspeh in zadovoljstvo prideta le s trdim delom in izobraževanjem. Redno in hitro je študiral, učinkovito urejal vse, kar je prinesel študentski zakonski stan in se odločil za pot čez lužo – že z enim otrokom. Kot še mnogi drugi rojaki iz sveta znanosti je najprej razmišljal le o krajšem izpopolnjevanju v tujini, a se je obrnilo drugače.
Doktor Podgoršak poudari, da je imel v življenju res srečo, saj je zvesta življenjska sopotnica, žena Marijana, Gorenjka z Bleda, veliko prispevala k njegovim študijskim in poklicnim uspehom z vztrajno podporo in prevzemom levjega deleža pri vzgoji dveh sinov. Starejši Matjaž je prav tako medicinski fizik, zaposlen kot direktor oddelka za medicinsko fiziko na onkološkem inštitutu v Buffalu v ZDA. Drugi sin Gregor je diplomiral iz znanosti o okolju na univerzi McGill, dela kot finančni svetovalec v Montrealu. Družine so po kanadsko in ameriško razpršene, a hkrati zelo povezane. Še posebno zdaj, ko so prišli tudi vnučki, je doma, v mirnejšem predelu Montreala, hiša pogosto polna.
Ta preplet generacij je vedno dobrodošla sprostitev ob obilici službenih dejavnosti. Ni lahko krmariti med pedagoškim, kliničnim, znanstvenoraziskovalnim delom in vodenjem oddelka za akademsko medicinsko fiziko na univerzi in kliničnega oddelka za medicinsko fiziko v montrealski splošni bolnišnici.
Prof. dr. Ervin Podgoršak je bil pred leti eden izmed 35 nagrajenih medicinskih fizikov, ki so od leta 1972 prejeli letno nagrado Združenja fizikov v medicini Amerike (AAPM) za najbolj odmevno znanstveno raziskovalno, pedagoško in klinično delo. Imenovana je po Williamu D. Coolidgeu, ameriškemu fiziku in izumitelju (1873–1975) , ki se je šolal na MIT (massachusettskem inštitutu za tehnologijo) v Bostonu in na leipzigški univerzi v Nemčiji. V 40-letni karieri pri ameriški firmi General Electric si je Coolidge pridobil 83 patentov. Prof. Podgoršak ni prvi Neameričan, je pa prvi Slovenec v tej ugledni združbi priznanih znanstvenikov. |
Kanada prijaznejša kot ZDA
Kljub vsemu – obseg njegovega življenjepisa se približuje 100 stranem – je ves čas tudi tenkočutni opazovalec dogajanja v zdravstvu. Ker dobro pozna organizacijo dela in sisteme zdravstvenega zavarovanja v Kanadi in ZDA, je že v preteklosti večkrat opozoril, »da je vsekakor dobro poznati prednosti in slabosti enega oziroma drugega zdravstvenega sistema«. Prepričan je o prednostih kanadskega javnega zdravstvenega sistema pred ameriškim zasebnim. »Kanadski sistem se sicer spopada s čakalnimi vrstami, pomanjkanjem kadra in finančnimi težavami, vendar so standardne zdravstvene storitve dosegljive vsem – ne glede na družbeni položaj in poklicni status. Stroški za kanadsko zdravstvo so mnogo nižji od tistih za ameriški privatizirani zdravstveni sistem.«
Kot neobremenjen in neodvisen opazovalec je v preteklosti večkrat analiziral prizadevanja francosko govorečih prebivalcev Quebeca za odcepitev od Kanade. Noben tak dosedanji predlog za zdaj ni prejel dovolj široke podpore. V okolju s prevladujočo francoščino je na univerzi McGill in v McGillovih bolnišnicah delovni jezik angleščina, »seveda pa mora biti po zakonodaji province Quebec«, pojasnjuje, »francosko govorečim bolnikom zagotovljeno njim razumljivo nemoteno sporazumevanje v francoskem jeziku. Isto tudi velja za francosko govoreče študente, vpisane na univerzo McGill.«
Takšen odnos do različnih kultur, jezikov, ras, navad in svetovnih nazorov postane v velikih mestih samoumeven. Človek pridobi številne izkušnje, nova spoznanja, se uči drugačnosti in strpnosti.
