LJUBLJENČEK

Na vrvici sprehaja 100-kilskega pujsa

Objavljeno 27. april 2015 21.00 | Posodobljeno 27. april 2015 21.00 | Piše: Vladimir Jerman

Domači ljubljenček škofjeloške šivilje Viktorije Antolin je petletni Edward.

Regratovi cvetovi mu gredo zelo v slast. Foto: Dejan Javornik

ŠKOFJA LOKA – Šivilja Viktorija Antolin svojega petletnega stokilskega pujsa Edwarda, ki je potomec novozelandskih prednikov pasme minnesota, vodi na vsakodnevne sprehode od naselja Novi Svet po levem bregu Selške Sore do elektrarne, včasih še višje do brvi čez reko. V njej se srečnež med pujsi poleti rad okopa. Ob poti Edwarda prijazno pozdravljajo vrtčevski in šolski otroci, gospe pa ga pogostijo s priboljški iz cekarjev. Včasih zavijeta še v Staro Loko, kjer Edward s smrčkom spolira mesarjeve podplate na čevljih. Le pubertetniki, ko so v gruči vrstnikov, se iz svobodnega prašiča norčujejo, tako da mu krulijo, potem pa še vzklikajo o kolinah, klobasah in kotletih.

Ranč v vasi Pevno

Viktorija je odraščala v podlubniški stolpnici: »Vsa naša družina je veliko hodila v naravo. Osem ali devet let mi je bilo, ko sem očetu pomagala priti do konja. Za veseli december sva Železnike okrasila z venci in girlandami, ki sva jih sama spletla. S tem zaslužkom smo kupili kobilico, ranč pa ji uredili v Pevnem. Sledila sta ji mucka – kmalu jih je bilo že trinajst – potem psa. Iz začetnega para zajčkov jih je bilo poleti že 17. Iz teh je zrasla tudi velika zajklja, ki se je po ranču rada podila s psom. Ko se je naveličala, se je vrnila v kletko. Maček Miki je bil suh, a zelo visok. Veterinar, ki se je čudil mačkovi velikosti, ga je stehtal. Imel je 15 kilogramov. Mik se je najraje sončil sredi ceste. Da ga niso zbili, ga je varovala prav velikost – ker bi poškodoval pločevino. Zato so morali šoferji ustaviti, Mikija ročno prestaviti – pa hitro odpeljati, preden se je mačkon spet zleknil na cestišče.«

Živalskih čudežev z ranča še ni konec: »Jeseni se je pod predpražnik, da bi tam prezimil, zrinil ježek Maks. Prostor je bil za njegov namen povsem neprimeren, zato ga je mami odnesla pol kilometra stran. Vrnil se je. Naslednjič ga je odnesla kilometer stran. Pa je bil spet hitro nazaj. Tako ves teden, ona ga je odnašala, on se je vračal. Pa smo ga vzeli v stanovanje v Podlubnik, kjer smo že imeli (običajnega) mačka. Čeprav je imel svojo skodelico za hrano, je Maks najraje pojedel mačku njegov whiskas. Konec zime smo Maksa vrnili v naravo. Še smo ga srečevali na travniku. Če si ga poklical z imenom, je odreagiral.«

Ščetine v irokezo

Po takem uvodu je želja po pujsu že skoraj pričakovana: »Slišala sem, da so pujsi zelo pametni in čisti. Sam po sebi nima vonja: niti ne diši niti ne smrdi. Pujs si zapomni več besed kot papiga, le izgovoriti jih ne more. Tako gre vrstni red inteligentnih bitij z vrha: človek, opica, delfin, kit, pujs. Želela sem manjšega, da ga lahko dvignem v naročje. Takega manjšega imata Branko Đurić in Tanja Ribič. Navdušil me je tudi članek o pujsu pasme minnesota igralca Georgea Clooneyja. Našla sem trimesečnega mladička minnesote v vasi Libanja pri Ormožu, telefonsko sem rezervirala črnega. Ko sva z možem prišla ponj, pa so nama razložili, da je prišel dedek, ki je imel tri vnuke in je zanju kupil vse tri še proste prašičke, tudi mojega rezerviranega. Lastniki so mi lahko dali le še svojega. Njegova eleganca me je navdihnila, da ga imenujem Edward.«

Po nasvetu strokovnjaka ga je na novem domu za dva tedna prostorsko izolirala, potem pa odpeljala na ranč, kjer ga je navadila na oprsnico in povodec.

Skrb, kako bo, ko bodo dobili dojenčka, je bila tudi odveč – Edward je do malega Lojza izjemno pozoren.

Edward je odličen učenec, prigod se mu je nabralo že za knjigo. Viktorija ga je med drugim navadila, da se ob srečanjih z velikimi psi naredi mrtvega. Pes ga ovoha in odide. Ni se pa spomnil, da bi igral mrtvaka, morda niti pomagalo ne bi, ko ga je ob planinskem vzponu pri Betonski bajti na Stolu napadla krava vodnica iz črede na pašniku: »Čisto je podivjala, gonila ga je navkreber na polno paro. Trda mu je že predla, ko smo ga rešili tako, da je stekel skozi odprta vrata v ograji, potem pa smo jih kravi zaloputnili. Napadla je verjetno zaradi zamenjave z divjimi prašiči, z njimi se pašno govedo ne prenaša.«

Vendar daleč od tega, da bi bil Edward strahopetec: »Če se počuti ogroženega, se prelevi v bika iz risanke – ritko potisne k tlom, pleča dvigne, kolikor le lahko, ščetine pa mu gredo kar v irokezo.«

Papirčke je pospravil

V hiši se drži svojega prostora na kovtrčku. Že od začetka: »Ko smo prišli, je on spal, hladilnik pa, do koder je dosegel, prazen. Salame, sirčke, vse je pospravil. A kje so embalažni ovitki, smo se začudeni spraševali. Šele ko smo hladilnik prestavili, smo jih pod njim našli lepo zvite v rolice.«

Čebule ne bi pojedel za nič na svetu: »Papriko in rumeno korenje naj bi prašiči imeli zelo radi. Edward pa ne, kot da ni pujs.«

Edward je zvezdnik. Ko ga je med novoletnim kopanjem v Čateških toplicah Viktorija sprehodila med hišicami, so ga kopalci v mrazu planili iz bazenov na ograjo gledat v samih kopalkah, potem pa zaman iskali mobilnike, da bi ga ovekovečili za spomin.

Med obiskom prašičje farme v Beltincih je sto prašičev, ko je vstopil Edward, napeto obstalo, zavladala je smrtna tišina. Popustila je šele, ko je gospodar natresel koruzo. Malo pozneje med sprehodom po občinskem središču je vsa vas pridrla gledat Edwarda – kot da Beltinčani še niso videli živega pujsa.

Njegov čut za čistočo je neverjeten, nikoli se ne polula niti pokaka v hiši. Tudi zunaj le tam, kjer sme. Ob kopanju mu Viktorija z njegovo zobno krtačko, seveda je rožnate barve, očisti še zobe. Sicer po vsakem obroku že sam poskrbi za ustno higieno z ostro travo. Le v šiviljski salon mu lastnica ne dovoli, za vsak primer, čeprav se stranke navdušujejo nad njim. Sam pa najraje sliši, ko mu napovedo: »Gremo k Roksi.« Pri kobili na ranču je največ svobode tudi za Edwarda.

Kolektiv v bran

Na kmetiji, s katere je prišel Edward, imajo mnoge živali, je povedala Viktorija: »Konje, mini konje velikosti psa, lami, krokarja, golobe, mucke, ovne, afriške koze, kavkaškega in še enega ovčarskega psa, papige, račke, rakuna, dihurja, vietnamskega pujsa, osla... pravcato živalsko carstvo. Ko smo vzeli našega pujska prvič v naročje, je zacvilil. Vse živali na kmetiji so se na njegov cvilež odzvale tako, da so se postavile v polkrog med hlevom in našim avtom. Nič prijazno se niso držale, naju je oba z možem kar malo stisnilo. Pujska je potem prenesla v avto gospodarica – šele njej so živali dovolile.« Če se počuti ogroženega, se prelevi v bika iz risanke – ritko potisne k tlom, pleča dvigne, kolikor le lahko. 

Deli s prijatelji