Na vrtu jo je oklal pobegli dihur z znaki stekline

ŠEMPETER PRI GORICI  – Marjeta Šibav je prepričana, da divje živali pač ne spadajo v betonsko džunglo. Živi ob Vrtojbici, potočku, ki je nekoč poganjal mlin, zaradi česar se njeno naselje vrstnih hiš imenuje – V mlinih. Italijanska meja je tam na dosegu roke. Če bi jo mahnili do njihovega vrta, bi se je dotaknili. Tja je hotela tudi Marjeta. Ker je deževalo – je vzela dežnik. Do šopka peteršilja – res ni bilo daleč. Morala je po ozki stezici ob potočku. In ob živi meji. Kamor pa je v tistem pred njenimi očmi švignila neka žival dolgega, valjastega životca in grbaste drže. »Je bila to veverica?« je sprva pomislila. »Ne, ne, najbrž je bila kuna, ki jo je sem prignala narasla Vrtojb'ca,« je sklenila in šla naprej. A kaj, ko je bežno srečanje že za naslednjim ovinkom preraslo v sila zoprno in mestnemu človeku povsem tujo situacijo. Svoj šopek peteršilja je že videla, ko jo je na lepem nekaj ugriznilo. Začutila je oster in pekoč ugriz, aaaa! Iz rane je pritekla kri. Marjeta se je sunkovito obrnila. In videla prav tisto podolgovato žival, ki se ji je malo prej izognila. »Stala je na nogah in imela odprt gobec!« se je spominjala. V Marjeto pa so zrle izbuljene steklene oči, iz ploščatega gobčka so štrleli ostri zobje, iz tačk napeti krempeljci. Ker se je žival, podobna kuni, očitno pripravljala na ponoven napad, »sem se začela braniti z dežnikom«, je boj z zverjo opisovala dolgoletna delavka v šempetrski bolnišnici. »Hotela sem jo spoditi, a je bila vztrajna in se zaganjala proti meni.« Zato je z dežnikom udrihala še srditeje, celo tako, da se je polomil. Žival je bila tedaj v izgubljenem položaju in se je raje umaknila tja v goščavo žive meje. Ena proti nič za Marjeto.

Divji zasledovalec

Ki pa je bila ranjena. Pa še bolelo jo je. Srce ji že lep čas ni tako razbijalo. Bila je prestrašena. Tudi zaradi ugriza. Kaj če je bila žival stekla? Kolikor hitro je mogla, je zato stekla do doma. In v naglici pustila odprta vrata. »Ugriznila me je žival podobna kuni!« je obvestila na veterinarsko postajo. »Ali je bila napadalna?« so jo vprašali. »Bila,« jim je odgovorila. »Takoj pokličite 112 in brž v ambulanto! Pokličite še lovca!« so ji ukazali.

V tistem pa je domov prišel njen mož Zdenko. Zares čudno se mu je zazdelo, ko je pri vhodu zagledal polomljen dežnik. »Le kaj neki je ženska počela?« se je sprva nagajivo vprašal. »Takrat pa mi začne nepovezano razpravljati, da je bila žival, da jo boli,« je pripovedoval Zdenko. Ko pa je iz njenih ust zaslišal še, da jo je napadla kuna, mu je bilo še manj jasno. »Ma, kuna je plaha živalca, spomnim se, da jo je vedno kot puščica ucvrla, če si jo slučajno presenetil. Če jo je torej res napadla, se je obnašala popolnoma narobe in bila gotovo stekla.« Pa je zazvonil telefon, ko bi se Marjeti od novega šoka skoraj zavrtelo. »Prihaja not!« je kričala. »Ma, kam, kdo, kaj?!« jo je nejeverno spraševal mož, se obrnil in videl, pa saj to je neverjetno, prav tisto zver, ki je prej ugriznila Marjeto! »Ko sem jo še enkrat zagledala, sem si mislila: Ma, ta žival me hoče prav uničiti, me zasleduješ ali kaj?!«

Menda bolne živali iščejo temo, je šele pozneje izvedela Marjeta, takrat pa bila priča ponovnemu snidenju z zverjo, ki je smuknila naravnost – v kopalnico. Zdenko jo je pri priči zaprl. »Se mi zdi, da tole ni kuna,« je ugotavljal po tistem, kar je videl, in poklical veterinarsko postajo, »imamo jo v hiši!« Recimo, da je bilo zdaj dve proti ena za zakonca Šibav.

Ne kuna, pač pa dihur

Marjeta se je odpeljala v ambulanto, Zdenko pa ob zaprti živalci čakal na lovca, terenskega veterinarja in še veterinarja higienika. Prišli so ekspresno in s seboj prinesli še kletko ter mrežo, jo ulovili, uspavali, a ne kune, pač pa dihurja! Vsi trije strokovnjaki so se takoj strinjali, da je moral biti udomačen, sumili, ali da je nekomu ušel, ali da ga je nekdo zavrgel. »Takrat sem se spomnil neke deklice iz naselja, ki je imela pred časom na vrvici neko živalco,« se je spominjal Zdenko. Takrat je sicer mislil, da je hrček, a ga je popravila – »ne, to je dihur«!

Najbližji sosed je poklical domnevne lastnike: »Tatjana, so vaše živali res doma?« Ne, vse res niso bile, saj je nekdo pozabil zapreti vratca kletke, v kateri je stanoval podivjani dihur, reva, ki je več ur tavala po Mlinih. Ki se ali ni znašla na svobodi ali pa je bila res kaj bolna. Mlada lastnica je zato že kmalu potrkala na vrata ranjenke, se opravičevala, jokala, res ji ni bilo vseeno. »Zdaj je na veterinarski postaji,« ji je razkril Zdenko, »hitro pokliči, saj se zna zgoditi, da ga bodo evtanazirali.« »Pa saj je bil čipiran,« se je začudila lastnica.

Marjeto je še naprej skrbelo, kdo ali kaj jo je tako ugriznilo, ugriz stekle živali je vendarle smrtonosen! »Kaj če bi napadel otroka?« je kar ni nehalo gristi. Pa je šla do lastnice, tam izvedela, da je tudi njih že večkrat ugriznil, ampak da to ni nič kaj takšnega, so ji povedali, da so rane pač samo očistili in živeli dalje. Z dihurjem vred.

Tega pa so veterinarji, že nekaj ur po napadu, res evtanazirali. Izvedeli smo, da je zverinica kazala znake agresivnosti, da prav zato niso smeli tvegati. Slišati je bilo menda precej užaljenosti, bojda lastniki razmišljajo celo o tožbi.

Marjeta ima povsem drugačne skrbi. Še zdaleč ni pomirjena. Zverinica ji je pošteno razburkala življenje. Nehote živi v pričakovanju novega srečanja – z dihurjem. Tudi njena noga je prav lepo zatekla, ob našem obisku jo je bolela še precej bolj kot ob ugrizu. Medtem so jo cepili proti tetanusu, danes, po preiskavi dihurjevih možganov, bo izvedela, ali se bo morala tudi proti steklini.