Koliko zelenjave v Sloveniji pridelate kmetje na Obali?
Pridelujemo jo na približno 250 hektarjih površin. V naši zadrugi Agraria Koper je 150 članov, aktivnih pridelovalcev je 55. Skupno člani pridelamo slabih 2000 ton na leto.
Klima je ugodna.
Po eni strani smo na Obali v prednosti, saj zaradi mile ugodne klime zelenjavo pridelujemo vse leto, po drugi pa imamo nekaj jesensko-zimskih kultur, denimo koromač, cikorijo, radiče, ki so lahke rastline in z njimi ne povečujemo proizvodnje v tonah. Obalni zelenjadarji sicer pridelujemo 34 vrst zelenjave: zelo malo pridelamo krompirja, čebule in drugih korenovk, zato smo še posebno ponosni na količine pridelave.
Koliko kmetij se preživlja izključno s pridelavo zelenjave?
Malo, le pet. Mi smo se specializirali za pridelavo zelenjave, tako da nimamo nobenih živali niti vinograda, slednje je sicer tradicionalna, običajna kombinacija z zelenjavo. Pol hektarja oljčnika je bolj za domače potrebe. Naj povem tudi to, da je zelenjava izjemno zahtevna panoga. Kljub tehnologiji in mehanizaciji je še vedno veliko ročnega dela, pogosto na vročini pod žgočim soncem, vendar je pridelana z ljubeznijo.
Kolikšna je samooskrba z zelenjavo v Sloveniji?
Okoli 35-odstotna, a se mi zdi, da je pridelamo še manj, saj so tu zajeti tudi vrtičkarji, ki pridelujejo zase, se pravi netržno zelenjavo.
Kaj menite o raznolikih akcijah, ki promovirajo domačo hrano, od njive do krožnika, kupujem slovensko in podobnih?
Kmetje menimo, da vse te akcije ne vplivajo na dvig proizvodnje ali prodajo doma pridelane zelenjave. Ugotavljamo, da nas v zadnjem času tik pred sezono vsi trgovci vabijo v svoje trgovine prav z doma pridelano hrano. Seveda želimo prodati svojo zelenjavo takoj in upamo na pošteno ceno, da bi pokrili stroške in vlagali v proizvodnjo. V resnici pa se dogaja, da nam prav na vrhuncu sezone, ko je cena najnižja in ko bi najbolj potrebovali podporo v smislu odkupa, zelenjavo radi zavračajo. Potrebnega je veliko truda in energije, da se sploh pridela kakovosten pridelek, ki je primeren za trgovske police.
Kje je ključna težava?
Tudi jaz sem za trgovca delala reklamo, a so na vrhuncu sezone mojo zelenjavo zavrnili. Pa ne zato, ker bi bilo z njo kaj narobe, v ključnem trenutku dogovori na določenem nivoju ne zdržijo več. Kaj bo šlo na police in kaj ne, nazadnje odloči tehnolog v sprejemnem skladišču.
Potemtakem tako rekoč nimate vpliva na odkupne cene?
Glede na to, da večji kmetje pridelamo manj kot 35 odstotkov vse zelenjave, trenutno nimamo velike ali pa nobene politične moči pri oblikovanju odkupnih cen. Po drugi strani smo preslabo povezani. Sodelujemo sicer v okviru ozaveščanja potrošnika o višji kakovosti doma pridelane zelenjave. Največjo težavo vidimo v tem, da v Sloveniji ni borze zelenjave. Tržno ceno zelenjavi na trgu EU določa borza. Slovenski pridelovalci teh cen žal ne poznamo. Tudi pri nas bi bilo dobro, da se vzpostavi mehanizem borze.
Je politika v Sloveniji kdaj zares prisluhnila kmetom?
Se bojim, da ne. Opažamo, da je po eni strani premalo kontrole nad uvoženo hrano, po drugi pa smo kmetje pod neverjetnim nadzorom. Zgodi se, da ima kmetija po dve ali celo tri kontrole na dan. Ko pridemo z izdelkom na trg, takoj preverijo, ali so bučke, kumare res naše. Medtem ko je na policah trgovin tovrstnih kontrol o izvoru zelenjave premalo. Na vrhuncu sezone smo preverili pri trgovcih, na policah sta bila morda dva naša artikla, vse drugo pa bogve od kod.
Trgovci imajo argument, da se na vas ne morejo zanesti, saj jim ne morete redno dostavljati zadostnih količin.
Res, slovenski kmetje pridelamo premalo zelenjave. Za povečanje pridelave zelenjave imamo bistveno premalo pokritih površin. Toda v Avstriji imajo avstrijski pridelovalci ne glede na vse prednost. Ko domačim kmetom zrastejo prve bučke, kumare, paradižnik, gre uvoz s polic. Nihče si niti slučajno ne upa kršiti dogovora s kmeti.
Zakaj ne morete iztržiti takega dogovora v prid kmetom?
Kmetje nismo lastniki trgovskih verig in premalo je družbenega zavedanja o kakovosti slovenske hrane in samega socialnega položaja vseh akterjev v verigi.
Koliko vam pomenijo subvencije, ki so za zelenjavarje lahko visoke, tudi do 1000 evrov na hektar?
Seveda vsak evro nekaj pomeni. A tako visoki zneski so samo teoretično mogoči, praktično pa ne, saj bi morala biti v tem primeru kmetijska zemljišča vseskozi zasajena, pa niso, zato ne moremo uveljaviti tako visokih plačil. Po drugi strani pa subvencije niso rešitev, ampak dodatek k zmanjšanju stroškov na kmetiji. Poleg tega so naše kmetije majhne in razdrobljene. Morate vedeti, da subvencije prinesejo tudi preveč administracije, ogromno dodatnih kontrol, zato jih nekateri sploh ne uveljavljajo.
Koliko zelenjave prodate doma?
Tako rekoč nič, to smo na naši kmetiji nehali. Zelenjavo na tržnici sem prodajala deset let, in to uspešno. Vendar tudi to vzame veliko časa, zelenjavo je treba pripraviti, prodajati, biti skrben, reden ... Zmanjkalo je časa, zato tržimo prek zadruge.
Kaj bolj velja pri strankah, da imate ekološko, integrirano pridelavo ali zaupanje?
Pri prodaji gre za zaupanje, drugo je lahko dodana vrednost.
Kaj o domači pridelavi menijo mlajše generacije?
Zlasti pri mladih opažam večjo ozaveščenost glede izbire hrane. Mlade mamice sprašujejo, kaj je najbolje za otroka, želijo vedeti, od kod je hrana. Ko sem bila jaz mlada mamica, nisem tako razmišljala. To mi vliva upanje.
Koliko časa ste potrebovali, da ste ustvarili sodobno zelenjavarsko kmetijo?
Polnih 41 let. Mož je podedoval tradicionalno kmetijo z nekaj živali, nekaj vinograda, njivo, travnikom ... Spomnim se, kako sva v vinogradu sekala stare trte, ki so dajale vino, po katerem je bolela glava (smeh). Potem sva postavila prve rastlinjake tunele, ki jih je takrat še v nekdanji državi za kmete nabavila zadruga Agraria. Vseskozi sva se učila in spremljala novosti, tehnologijo, hkrati pa izračunala, kaj se v tako majhno kmetijo s 4,5 hektarja splača vlagati.
Zato sami postavljate rastlinjake iz lesenih, akacijevih kolov?
Da. Morda se ne sliši ravno sodobno, toda nov rastlinjak stane od sedem do deset tisoč evrov, če sami izdelamo in postavimo lesen skelet, pa precej manj, četrtino omenjene vsote.
Koliko delovnih mest lahko ponudi vaša kmetija?
Na kmetiji delamo in smo zavarovani sin, mož in jaz. Na vrhuncu sezone nam pomagata snaha in hči. Nimamo zaposlenih niti ne najemamo sezonskih delavcev, ki pri nas na Obali stanejo od pet do osem evrov na uro. Skratka, vse postorimo sami, in to nam ustreza. Pri večjih površinah bi potrebovali dodatno delovno silo.
Kakšen je rok plačila kmetom v zadrugi?
V naši zadrugi od kmetov letno skupaj s sadjem, kot rečeno, odkupimo 2000 ton zelenjave, plačamo jim v 30 dneh. Če je kdo v stiski, lahko plačamo takoj. Smo likvidni in poslujemo pozitivno. Imamo sedem svojih trgovin po celotni Obali, kjer prodamo do 40 odstotkov pridelanega, poleg tega prodajamo javnim zavodom, šolam, vrtcem, preostalo pa večjim trgovcem.
Kakšna je povprečna starost kmetov članov?
Okoli 62 let. Naj sicer povem, da smo v zadnjih letih dobili deset mladih članov, med njimi je moj sin, ki počasi prevzema kmetijo. A kdo bo delal, ko bomo nehali? Mladi tudi na kmetijah z vso tehnologijo in mehanizacijo omahujejo, ali bi prevzeli.
Zakaj?
Stvari so postale preveč zapletene, zlasti je preveč papirologije za premalo denarja. Hkrati še nezagotovljena prodaja, rezerve pa si ob teh cenah ne moreš ustvariti.
Kakšna je perspektiva kmetovanja v Sloveniji?
Pridelovati in prodajati lokalno. Vpeljati doma pridelano hrano v vrtce, šole, javne in zasebne ustanove in lastne trgovine zadruge. To je naša edina priložnost.
Koliko ste kmetje na Obali konkurenčni italijanskim kmetom?
Italijanski pridelovalci imajo nekaj prednosti. Imajo subvencije za posamezne kulture, denimo za pridelavo krompirja, česar pri nas ne poznamo. In trenutno imajo zelo poceni delovno silo, saj izkoriščajo delavce iz revnejših držav. V EU je veliko modernega suženjstva na račun ročnega dela, česar slovenski kmetje ne podpiramo. Toda po drugi strani so pri nas sezonski delavci predragi. In da ne ponavljam zgodbe o neskončni papirologiji, ki nam jemlje čas.
Bi ali boste povečali pridelavo?
Ne vem, potrebovali bi še kak hektar ali dva za kolobar, a imamo težavo, ker pri nas ni mogoče dobiti zemlje. Pa ne da je ni na voljo, ampak so stvari lastniško neurejene, parcele razdrobljene, zato se, kot lahko sami vidite, vse zarašča, pa ne moremo nič. Tako je že 20 let.
