SODRAŽICA – »Tega se ne da več zdržati. V Žimaricah in okolici ni miru pred medvedi, ki neusmiljeno pobirajo jesenske pridelke. Ondan jih je sosed zalotil v vasi, ob njivi s silažno koruzo, ki je kljub suši kazala dober donos. Vprašal me je, kaj naj naredi. Vedel je, da nič, le potarnal je in se tako potolažil,« je pripovedoval Brane Benčina iz Žimaric in dodal, da jih nelagodje prevzema predvsem zato, ker si država misli in ravna nekako takole: molčite, trpite in bivajte z medvedom.
Ne le Brane in sosedi, tudi drugi kmetje so ob letošnje posevke. Kar je pustila suša, so pospravili medvedi, ki so jim predpisi umaknili hrano iz mrhovišč. Sestradani brez strahu lomastijo čez drn in strn in jim je prav malo mar za ljudi, ki se srečanju z njimi seveda na daleč izogibajo, sploh kadar gre za medvedke z mladiči. Tudi šolarje v občinah od Turjaka do Kolpe že vrsto let prevažajo organizirano do stavb učenosti.
Do soseda si ne upajo peš
»Nad hišo, kjer je najprej dvesto metrov podrasti, višje pa gozd, ki je prekril nekdanje košenice, stalno biva medvedka z mladičema. Večino dneva dremlje, ko ji v trebuhu zakruli, pa dvigne mladiča in gredo naravnost v vas po hrano. Ondan je družina prihlačala okoli pol desete zvečer,« Brane Benčina opisuje nočni prizor. Navajena na zaloge, ki ji jih je ponujal večji zelenjadarski vrt s koruzo, je tokrat pririnila bližje. Gospodar je kajpak onemel, ko je kosmata družina strumno stopicala proti vhodnim vratom obcestne hiše. Nekaj metrov je bila le še stran. »Kaj naj naredim? Ali naj ji odprem in kot dober gostitelj v gobec porinem hlebec kruha in kos mesa, da bo sita šla svojo pot, ali jo preprosto prepodim?« je ugibal. Medtem je igrivi mladič zavil višje. Materinski nagon je medvedko odvrnil od čakanja pred vrati, Brane pa je zjutraj zrl v povsem oskrunjen vrt. Koruza je bila potacana, iz gredic izkopani korenje, čebula, peteršilj, česen, skratka vse, kar so spomladi zasadili, je uničeno. »Drugi dan so enega mladiča poslali v večna lovišča, da bi bil mir. Ampak to ni rešitev, medvedi se množijo kot gobe, neko ravnovesje je treba narediti. Nihče več ne govori o varnosti. Ljudje si do najbližjega soseda ne upajo peš,« Benčina pokaže sveže sledi večjega mrhovinarja. Tudi lani mu jo je medvedja družina večkrat zagodla. Kokoši v kurniku sicer ni napadla, tudi kisle vsebine kompostnika ni obračala, je pa medvedka prebila šest metrov dolgo ograjo in poškodovala stebre. Morebiti so ji dišali mladi nasadi malin, hrušk, sliv, marelic, ribeza, sadnega drevja, bližina čebelnjaka.
Medved med kopalce
V medvedje tace je ujeta tudi sleherna vas na Kostelskem. Pred dnevi jo je mladec, ki se je namakal v Kolpi, ucvrl proti brežini, ko se mu je z nasprotne strani približeval medved. Tamkaj je prečkal mejo, bržkone ga je hrana vlekla na slovensko stran, kaže pa, da ga direndaj ob vodi sploh ni motil. »So zveri naše ali hrvaške, pogosto se klatijo v dolini zgornje Kolpe,« hudomušno premlevajo domačini. Kosmata četica je dan prej neutrudno brskala po medovarnih zabojnikih v naselju Banjaloka. Ne oziraje se na bližino cerkve, hiš in ceste, ki tod pelje proti državni meji, so igrivi medvedki hkrati sproščali jezo, saj jim v gobec ni uspelo stlačiti zalogaja. V popoldanski urah pa so se omastili z bližnjo drobnico.
