LJUBLJANA – Boštjan Lederer zagotovo ni običajen človek. Najprej ga je na to obsodila bolezen – zaradi genske napake že od rojstva trpi za mišično distrofijo, ki ga je priklenila na invalidski voziček. Predvsem pa Boštjan ni običajen zaradi izjemnega značaja. Kljub bolezni živi bolj polno kot marsikateri zdrav človek. »Zdrav v narekovaju,« nas dopolni njegova prijateljica Vesna Škerlj. »Ker je zdravje zelo relativen pojem!«
»Dovolj nor, da gre z mano!«
Boštjan in Vesna sta se spoznala pred približno desetimi leti. »Kot osebna asistentka sem v Izolo spremljala invalidko, in tam je bil tudi Boštjan,« se spominja Vesna. »Saj veste, kako je. Zvečer se spije kakšen kozarec vina, beseda da besedo in ljudje, ki razmišljamo podobno, se hitro najdemo,« se nasmehne 41-letni Ljubljančan. »Na Vesni mi je bilo najbolj všeč to, da name ni gledala s pomilovanjem. Ker ima brata invalida, točno ve, da nam gre to najbolj na živce. Njen način razmišljanja je zame največji navdih,« razloži.
»Z invalidi sem obkrožena že vse življenje. Kamor koli pravzaprav grem, me spremlja misel, ali bi sem lahko šla tudi z nekom, ki je na vozičku. Na cesti pogledam, kakšen je dostop na pločnik, v stavbi preverim, ali imajo dvigalo, ko se potepam po podeželju, se vprašam, ali je teren primeren tudi za invalide. Tako miselnost, se mi zdi, imam že vprogramirano, tako je.« In tako je bilo tudi, ko je leta 2009 prvič obiskala Afriko. »Z družino in prijatelji smo se med drugim odpravili na vrh najviše afriške gore, 5895 metrov visokega Kilimandžara. Ko smo hodili, sem opazila, da je to precej drugačno visokogorje, kot ga imamo pri nas. Pot, ki vodi na vrh, je širša, teren je dostopnejši, čeprav gora leži na še enkrat višji nadmorski višini kot naš Triglav. In že takrat sem pomislila, da bi se lahko nekoč na streho Afrike podala v spremstvu invalida.« A primernega kandidata je iskala kar nekaj časa. »Le Boštjan je dovolj nor, da gre z mano, in je sprejel takšen izziv,« se zasmeje Vesna.
Vrh osvoji manj kot polovica
Boštjan in Vesna imata sicer že kar nekaj popotniških izkušenj. »Dvakrat sva bila v Ameriki, videla sva kar nekaj Evrope, hodila sva tudi po koncertih.« Vsako potovanje je seveda svojevrsten izziv. »Običajni ljudje se ne ukvarjajo s tem, kako se bodo povzpeli na letalo ali kako bodo sestopili z njega. Kako bodo prišli do hotelske sobe ali kako se bodo peljali do znamenitosti. Če pa si invalid, moraš o vseh teh stvareh razmisliti vnaprej. Pozanimati se moraš, kateri javni prevoz lahko uporabiš, kje imajo oglede prilagojene za ljudi na vozičkih. Ni lahko, a se da,« pravi.
Ideja, da bi osvojila Kilimandžaro, ga je takoj navdušila. »A težava je bila v finančnih sredstvih. Takšen podvig seveda zahteva kar nekaj denarja, ki ga pa, saj veste, nikoli ni dovolj.« Sreča se jima je nasmehnila, ko je podjetje Dunlop Slovenija spomladi letos razpisalo natečaj za najbolj noro idejo. »Na natečaj Share Dunlop Spirit sva se prijavila v zadnjih sekundah, bila je minuta pred polnočjo. Zaradi navala se je sistem celo sesul in sva že mislila, da prijava ni bila uspešno oddana, a so se organizatorji natečaja odločili, da jo, ker jim je ponagajala tehnologija, kljub temu sprejmejo,« se spominja Boštjan. Ko sta sredi junija izvedela, da sta zmagovalca, sta bila seveda presrečna. »Podjetje nama je za najin podvig namenilo 8000 evrov, za kar sva jim seveda izjemno hvaležna!«
V Afriko se odpravljata 12. decembra. »Pot na Kilimandžaro pa bova začela 15. decembra, predvidoma bo trajala pet dni.« Seveda se Boštjan intenzivno pripravlja. »Veliko dvigam uteži, delam za fizično kondicijo. A v resnici to ni največji izziv pri celotni stvari. Zdravnike bolj kot to skrbijo moja pljuča, zaradi distrofije so namreč bolj občutljiva kot pri zdravih ljudeh, kar pa je lahko težava. Na skoraj 6000 metrih nadmorske višine je zrak zelo redek in dihanje oteženo.«
To potrdi tudi Vesna: »Res je. Ker je manj kisika, človeško telo ne funkcionira tako kot v normalnih razmerah. Vse poteka počasneje, vsak korak je večji izziv. Le 40 odstotkov vseh popotnikov, ki se vzpnejo na Kilimandžaro, osvoji vrh,« nam pove. »Celo moj oče, izkušeni pohodnik in celo gorski vodnik, je malo pred vrhom zaradi težav z dihanjem obupal, pa ima sicer zdrava pljuča.« Zato oba obljubljata, da se bosta na pot vseeno podala z glavo. »Zdravje ostaja na prvem mestu. Če bomo videli, da ne gre in da je ogroženo moje življenje, bomo pač prej odnehali,« pove Ljubljančan, nato odločno doda: »A nikoli si ne bom mogel očitati, da nisem niti poizkusil!«
