Na vozičku ureja splet, bil je tudi na Triglavu

LJUBLJANA –»Novica ni več novica, če je ne objaviš takoj. Če pridem pravočasno domov, uredim in takoj objavim. Sicer pa takoj zjutraj,« nam začne pripovedovati Jože Globokar. Obiskali smo ga na njegovem domu v Ljubljani, skoraj 71 let ima in je tetraplegik. Kljub temu je 30 let urejal glasilo Paraplegik, za nameček pa je še danes vesten urednik kar dveh spletnih strani, Zveze paraplegikov Slovenije in Društva paraplegikov ljubljanske pokrajine. »Tipkam z enim prstom oziroma nastavkom, ki mi nadomešča en prst. Z dvema rokama ne morem,« nam pojasni in doda, da kar hitro piše. Jože se ni nikdar branil računalnika, prvič je prišel v stik z njim leta 1993, od leta 2004 pa je aktiven na spletu. Z velikim veseljem dela za organizacijo, ki mu je med drugim omogočila aktivno in bogato življenje. »Vztrajen je,« pristavi žena, ki pripravi sadni čaj in piškote. Sedimo v dnevni sobi, spomin uide v daljno leto 1968. Jože in Fani sta si uredila dom, na Jamovi v Ljubljani sta se naselila. Manjkal je le še nov hladilnik, nameravala sta ga kupiti po vrnitvi z dopusta. A se to ni zgodilo: 25. julija 1968 je Jože skočil v vodo in si zlomil hrbtenico v vratnem predelu.

Usoden padec

»Saj sem se prepričal, da je voda kakšen meter od pomola dovolj globoka. A mi je spodrsnilo in nisem skočil dovolj daleč,« začne Jože, ki ima telegrafski spomin. Ve, da je dal takrat takoj roke na glavo, sluteč, kaj se bo zgodilo. Bilo je prepozno … Zlomil si je vratno vretence in poškodoval hrbtenični mozeg. »Niti buške nisem imel, usoden je bil kot, pod katerim sem padel v plitvejšo vodo,« dodaja Jože, ki je ob tem skoraj utonil. Prijatelji mu namreč sprva niso verjeli, ker je bil vedno velik šaljivec. Potem je vrag vzel šalo. Stekla je nagla akcija. V bližini se je znašel zdravnik, zato so ga že v vodi improvizirano imobilizirali na vrata, da se ni hrbtenica še dodatno poškodovala. »Na pomolu me je zdravnik kar z značko piknil v prst na nogi, in takrat sem prvič slišal besedo tetraplegija. Tako čudno mi je zvenela,« nadaljuje nizanje dogodkov iz leta 1968. S čolnom so ga odpeljali v zdravstveni dom v Rab, od tam v Kraljevico, na Reki pa so ga operirali. Poseg, iz piščali na nogi so mu naredili nov del vretenca, je opravil vojaški nevrokirurg dr. Gustav Steinfel. Operacija je uspela, a veliko živcev je bilo poškodovanih. Jožeta so odpeljali v Ljubljano, kjer je začel skoraj leto in pol dolgo rehabilitacijo.

Rojstvo sina

Globokarjevima se je življenje obrnilo na glavo. »Sprva je bilo res grozno,« pove Jožetova žena. Invalidskega vozička prej ni poznala, za nameček je bilo mišljeno, da bodo živeli v 4. nadstropju brez dvigala. Na srečo pa je njun šef, Jože in Fani sta delala v Nami, kjer sta se tudi spoznala, vztrajal, da se selita v Murgle v stanovanje, kjer je vse v enem nivoju.

Novih moči je Jožetu dalo rojstvo sina Daniela, ki se je rodil šest mesecev po njegovi poškodbi in le štiri dni je bil star, ko ga je obiskal v zavodu. Vmes pa se je boril. Po takih nesrečah in življenjskih prelomnicah je treba resnici pogledati v oči. Tudi Jože je šel skozi to, čeprav je ves čas upal. »Po taki nesreči si nekako otopel. Upaš in upaš. Da bom ostal tetraplegik, so mi najprej povedali sostanovalci v sobi v zavodu. Ko pa me je obiskala žena s sinom, je bil bolničar še bolj jasen. Rekel nam je, da bo mali prej shodil kot jaz,« oriše, kako je bilo, ko se je soočal z realnostjo. Do takrat je še verjel, da bo šel lahko naprej v šolo. Opravil je sprejemne izpite za komercialno šolo, a iz tega ni bilo nič. »Sprijaznil sem se, na srečo sem take narave, bolj veseljak sem. Imel sem tudi srečo, da sem prišel v Murgle, kjer so me sprejeli za povsem enakovrednega.«

Z eno žlico trije

Po letu in pol je bil Jože spet doma. Sin Daniel je imel eno leto, žena je vmes izgubila mamo. »Ko sem se vrnil, niti jesti nisem mogel sam. Bila je bolj jokava zgodba – imeli smo eno samo žlico, sin in jaz nisva mogla jesti, pa je žena hranila tri hkrati.« Sin je rasel, Jože pa se ni dal. Že med rehabilitacijo je s somišljeniki (prvi predsednik je bil Ivan Peršak) ustanovil sekcijo paraplegikov in tetraplegikov. Med letoma 1974 in 2004 je urejal glasilo Paraplegik. »Komaj so me prepričali, da sem sprejel to delo. Saj veste – to so bili časi, ko ni bilo telefona, avta pa nisem mogel voziti,« na plan privleče še en detajl iz svojega življenja. Danes ga naokoli vozijo s kombijem Društva paraplegikov ljubljanske pokrajine. »Brez kombija ne bi šlo,« opozori Jože, ki upa, da bo uspelo društvu z dobrodelnim koncertom v Kinu Šiška, ta bo 31. januarja, zbrati nekaj evrov za nakup novega vozila.

Jože ni verjel, da bo lahko imel po taki nesreči tako bogato življenje. Ves čas mu je ob strani stala žena, ki ga še danes preoblači, umiva, ga spravlja v posteljo in iz nje. »Včasih se tudi skregava,« v smehu dodata in se prisrčno spogledata.

Pri mladih invalidih pogreša entuziazem in željo po aktivnem življenju, opaža pa, da se invalidi preveč zapirajo vase. Jože se ne da. Ura in pol pri Globokarjevih je minila, kot bi mignil.