Na vozičku 
plešejo lahkotno kot baletke

LJUBLJANA – V ljubljanskem Kinu Šiška je bila pred dnevi premiera plesne dramske predstave s pomenljivim naslovom Move.Ing, v kateri so svoje izrazno-gibalno umetniške moči združili profesionalni baletni plesalci in – invalidi. Na prvi pogled povsem nezdružljiv in nemogoč trk dveh popolnoma različnih svetov. A bili smo priča predstavitvi navdihujočega sožitja, v katerem do perfekcije natrenirana baletna telesa podajo roko gibalno oviranim plesalkam, ki meje lastne telesne nezmožnosti premikajo do roba možnega.

Za Društvo študentov invalidov Slovenije to ni prvi tovrstni projekt, plesali so že v predstavah Z.A.N.A.S. in Zapelji me, tokrat pa so k sodelovanju prvič povabili profesionalne baletnike.

Morda se je kateremu gledalcu zdelo, da je razkorak med gibkimi plesalci in gibalno omejenimi invalidi prevelik in da bi utegnil slednje spravljati v zadrego. A pomisleki so kmalu odpadli ob podobi deklet na vozičkih, ki so vedro, nasmejano in lahkotno brzela čez oder med baletniki v sivih oprijetih kostumih, ki so še poudarjali okretnost njihovih teles.

Na začetku so se tudi ustvarjalci predstave spopadali s predsodki do fizično manj sposobnih. »Kaj storiti s telesom, ki ni sposobno normalnega gibanja?« se je vprašal koreograf Goran Bogdanovski, ki se je prvič srečal z izzivom ustvarjanja s telesno oviranimi plesalci: »Dekleta so iz vaje v vajo pridobivala telesno gibalne sposobnosti. Mislim, da smo dosegli to, da v predstavi ne izpostavimo nasprotij med dvema različnima svetovoma, temveč njuno zlitje.«

V plesu niso novinci

»Ideja oziroma želja, da bi ustvarjali skupaj z baletniki, se nam je porodila pred približno dvema letoma. V skupini plesalcev invalidov smo sama dekleta in predstavi smo želele dati neko svojo vsebino, svoje videnje gibanja in plesa, ki bi ga poskušale izraziti tudi s pomočjo izurjenih plesalcev. Scenarij, ki ga je sicer napisal Dušan Čater, je izhajal iz nas, iz naših zgodb. Zapisale smo jih pod Čatrovim vodstvom in skozi glas Borisa Cavazze predstavljajo vezno nit predstave,« nam je pred premiero povedala vodja projekta Lea B. Urankar.

Tako velikopotezno zastavljeni projekt je zahteval sodelovanje zunanjih sodelavcev. Režisersko taktirko je prevzel Boris Cavazza, koreografijo pa poleg Bogdanovskega še Andrej Novotny in Klemen Pirman.

Zgodba govori o invalidnem dekletu, ki je vselej sanjalo o tem, da bi postalo baletna plesalka, česar seveda ne bo moglo nikoli doseči, kljub temu pa lahko uživa v radostih plesa na svoj način. Upodobilo jo je devet invalidnih plesalk, med katerimi jih je šest na vozičku, ena pa je slepa, ter šest baletnic in trije baletniki.

Lea, ki v predstavi tudi sama pleše, nam je povedala, da so za skupino dnevi in meseci radostnega druženja: »Ples z baletniki mi je na neki način postavil ogledalo. Vidim nekaj, kar bi želela biti, pa nisem. Po drugi strani pa sem spoznala, da v bistvu nismo drugačni, saj se vsi moramo truditi za gib, ki ga hočemo narediti.«

Svoboda gibanja

Tudi za Ines Golobič, ki že sedmo leto pleše latinskoameriške in standardne plese, je bilo delo z baletniki poseben izziv. Pravi, da se je na začetku počutila nerodno in okorno, a kmalu je izkusila čudovito svobodo gibanja. Ines, ki ne more premikati nog in rok, se lahko izraža le z gibi glave in ramen, voziček pa upravlja z ročico. »Tudi to je del mene, zato sem morala najti način, kako se izraziti z vozičkom. V veliko pomoč pri tem so mi bili koreografi in baletniki, ki so mi pomagali pri iskanju novih gibov.«

Za slepo dekle Majo Jakovljevič je Move.Ing priložnost, da se poleg petja preizkusi v baletu. V predstavi zapoje dve svoji pesmi, v katerih govori o temi, ki jo obdaja, o hrepenenju po nedosegljivem soncu in o zvezdah, ki sijejo tudi zanjo.

Kako pa so izkušnjo doživljali plesalci z druge strani? »Pred začetkom pravzaprav nisem vedela, kaj naj pričakujem, a s predstavo sem pridobilo nove, neprecenljive izkušnje. V ples in občutenja invalidov smo se poskušali vživeti tudi tako, da smo uporabljali njihove vozičke ali da smo delali vaje, kjer na primer nisi smel uporabljati hrbtenice. Hvaležna sem za to izkušnjo, ki me je naučila zlasti tega, da vse to, kar mi je dano, da sem plesalka, ni samo po sebi umevno,« je povedala baletnica Izabela Katarina Kravanja.

Predstava, v kateri se po telesnih sposobnostih povsem različni plesalci zlijejo v celoto, je s svojo spontanostjo, ki je prikrila kakšen neroden gib, navdušila in prepričala občinstvo v polni dvorani Kina Šiška. Pomisleki, da bi utegnil ples med romantično lepim, spretnim plesalcem in telesno hendikepiranim dekletom na vozičku delovati groteskno, so kmalu zbledeli ob sproščenem gibanju obeh, ki nosi le eno sporočilo: ples ne pozna razlik.