Na voziček obsojena Dragica slika z usti

Življenje je nepredvidljiva množica dogodkov, je tudi pisano kot slikarjeva paleta, na kateri se prelivajo barve, od svetlih in toplih do turobnih sivih in črnih. Dragica Sušanj je v svojem življenju izkusila prav vse. Barve radostnega življenja so avgusta 1994 potemnele v prometni nesreči, v kateri je izgubila moža Vladimirja. V trčenju njunega osebnega avta s tovornjakom je bila tako hudo poškodovana, da je postala tetrapleginja. A ostali so ji otroci in družina. Samo zaradi njih je splavala iz žalosti in na novo zaživela.

»Iz dneva v dan se boriš in upaš, da bo kdaj bolje. Lažje je, zaradi otrok, družine, ki mi vsa leta stoji ob strani, in tudi mnogih prijateljev, s katerimi se družimo v okviru Likovne sekcije Zveze paraplegikov Slovenije,« pove.

Ko se je zgodila tragična nesreča, je imela hčerka Petra šest let, sin Marko je bil star komaj deset mesecev. »Bilo je hudo, res ne vem, kako bi zmogla brez družine, posebno moje mame Lucije, ki še danes drži vse pokonci, pa tudi otroka prideta k meni in mi pomagata. Težko mi je, ker je to obremenitev za druge, ampak življenje gre naprej in ni ga na svetu, da ne bi imel kakšne težave.«

Po tragediji nov začetek

Nekaj let po nesreči se je ob pomoči prijatelja Benjamina Žnidaršiča, ki je tudi tetraplegik in slikar z usti, srečala s slikarstvom. Sprva se je povabilu k umetniškemu ustvarjanju upirala, a »likovniki iz Zveze tetraplegikov Slovenije so bili grozni, vztrajni, kaj so delali iz mene! Benjamin mi je rekel, daj, poskusi, je lepo. A slikat sem hodila samo zato, da so mi dali mir, prav prosili so me. Do takrat nisem sama naredila še niti ene slike. Pa so mi rekli, ti to znaš, ti to zmoreš. In sem poskusila in nastalo jih je kar nekaj,« se Dragica spominja začetkov.

Na številnih likovnih tečajih in delavnicah je spoznala slikarske osnove: »Najprej je svinčnik, zatem akril, umbra, siva barva in potem druge. Morala sem se navaditi na barvno lestvico, kako se meša barve …« razlaga. Izbrala je tehniko olje na platnu, ker se barve lepo mešajo in počasi sušijo, slike pa lahko čez čas tudi dopolnjuješ. Prav tako jo veseli grafika, a je igla za njena usta pretežka. Motive za prve slike je našla na koledarjih, izbirala je bolje temačne samoselce, stara drevesa, zime, kakor se je takrat počutila. Pozneje je na platno nanašala svetlejše barve in upodobila veliko delčkov slikovite ilirskobistriške pokrajine, tihožitij in cvetnih kompozicij. Prvo samostojno likovno razstavo je imela leta 2006, predstavlja pa se tudi v Avstriji, Italiji in na Hrvaškem. Obiskovalci, ki svoje vtise zapišejo v knjigo, so navdušeni, pobud in pohval ne manjka: »Največja ovira v življenju je pomanjkanje poguma, da bi po izgubi ali padcu šel naprej. Tebi tega ne manjka. Srečno!« je med drugim zapisano.

Štipendija iz Liechtensteina

Njena dela so opazili tudi v Mednarodnem združenju slikarjev s sedežem v Liechtensteinu. »Na pobudo prijateljev iz zveze sem jim poslala 12 del. Ocenila jih je strokovna komisija in leta 2002 sem prejela njihovo štipendijo. Ko sem jo dobila, sem si rekla, no, sedaj sem si jo pa zakuhala, zdaj bom pa res morala slikati. In slikam,« skromno pove. Da obdrži štipendijo mednarodnega sklada, mu mora vsako leto poslati svoja dela, vsaka tri leta pa jih strokovna komisija oceni. Štipendijo lahko člani tudi izgubijo, če ne kažejo napredka ali če ne slikajo.

»Ko pošljemo slike v Liechtenstein, jih strokovna komisija oceni, in če je delo izbrano, ga nagradi z reprodukcijo na voščilnice, okrasni papir, puzzle, skladanke. Prejmejo slike z vsega sveta in potem tudi zakrožijo po državah. Izbrali so kar nekaj mojih, pred kratkim sliko Cerkniškega jezera. Zbrana sredstva iz trženja voščilnic nato namenijo v sklad za naše štipendije,« razloži Dragica. Nekaterih svojih ponatisov ni še nikoli videla, saj jih razpošljejo v druge države. Slovenija je celo ena najuspešnejših po številu objavljenih del na voščilnicah.

Dragica je na novi, slikarski poti spoznala kopico prijateljev. Pravi, da ni lahko živeti, ko si odvisen od drugih, ko potrebuješ sto ljudi okrog sebe za osnovne vsakdanje stvari. A na enodnevnih srečanjih likovnikov se sprosti, ljube so ji tudi kolonije, ki jih pripravljajo v domovih Zveze paraplegikov Slovenije.

»Slikanje mi veliko pomeni, kadar sem slabe volje in ne vem več, kaj bi. Ko imam poln kufer vsega, pokličem mentorja in mi pride pomagat ali pa preslikam že končana dela, ker z leti napreduješ in na starejših slikah vidiš napake. Oh, koliko sem jih že prebarvala, več kot narisala. Slikanje me drži pokonci.«