Na Veseli Gori že dišalo po veliki noči

Vesela Gora pravzaprav ni gora, ampak vas, ki leži le streljaj od občinskega središča v Šentrupertu na Dolenjskem. Tradicija prirejanja sejmov je stara skoraj 300 let, zato jo domačini skrbno ohranjajo in negujejo.

Vesela Gora je tudi stara romarska pot, saj je na vrhu razglednega griča cerkev sv. Frančiška Ksaverija, ki se dviga nad dnom Mirenske doline. Južno od cerkve je Barbova graščina, zgrajena leta 1768, kjer so živeli veselogorski duhovniki in prenočevali premožnejši romarji. Po odpravi romanj je leta 1825 prešla v posest družine Barbo, po drugi svetovni vojni pa je bila nacionalizirana. Leta 1974 so v njej uredili etnološko muzejsko zbirko, ki obsega več kot 600 primerkov kmečkega orodja, ter spominsko sobo čebelarjev Petra Pavla Glavarja in Aleksandra Lunačka. Južno od graščine je še litoželezni Marijin steber, t. i. Črna Marija, ki ga je dal postaviti Robert Barbo po srečni vrnitvi iz prve svetovne vojne.

Selitev iz Mirne

Letos je Gregorjev sejem na Veseli Gori prvič pripravilo Etno družabno društvo Draga iz Šentruperta. Mojca Ramovš, diplomirana etnologinja, se je že med študijem ukvarjala z zgodovino sejma na Veseli Gori. »Sejemska tradicija se je začela leta 1735, ko so se k cerkvi sv. Frančiška Ksaverija začela romanja in s tem tudi sejmarska tradicija,« pravi. »Gregorjeve sejme so začeli prirejati pozneje. Leta 1760 so sejem iz bližnje Mirne prestavili na Veselo Goro, kjer so jih v pričakovanju pomladi in pred začetkom del na polju prirejali vse do druge svetovne vojne. Gregorjev je bil eden od petih sejmov ter hkrati najbolj prepoznaven in dobro obiskan. Na njem so ljudje, tako kot danes, vedno dobili semena, sadike in orodje, torej vse, kar so potrebovali za novo sezono na polju. V 60. letih prejšnjega stoletja so člani turističnega društva in nekateri posamezniki sejem začeli prirejati na novo. To je zdaj sejem s tradicijo, na katerega ljudje radi pridejo. V prihodnje si želimo, da bi privabili več ekoloških kmetov in rokodelcev.«

Etno družabno društvo Draga je izdalo tudi brošuro, ki so jo naslovili Mama kašo kuhala – kulinarična dediščina v šentruperski dolini. »V knjižici predstavljamo kulturo prehranjevanja od konca 19. stoletja do danes,« pove Ramovševa. »Raziskovalke smo odšle na teren do starejših ljudi in dobile precej gradiva o tem, kako so se včasih prehranjevali, nabrale smo recepte ter veliko izvedele o načinu pridelave in predelave hrane. Opisujemo praznike in kmečka opravila, sejme in podobno, vse to pa seveda v povezavi s prehrano ljudi.«

Potnčk za zajtrk

Kot je še dodala Ramovševa, si vsak kraj želi imeti svoje kulinarične posebnosti, kar pa ni bil cilj njihovega raziskovanja, saj so dekleta želela predstaviti predvsem pestrost prehranjevanja. »Ob tem ne moremo mimo štrukljev, potic in različnih vrst kruha,« je povedala Mojca Ramovš, ki omenja zanimivost z imenom potnčk. »Ko je gospodinja zamesila testo za kruh, ga je pred vzhajanjem nekaj odvzela, ga nekoliko sploščila in dala takoj v peč. Nekatere gospodinje so ta potnčk posolile, posule po testu koščke slanine ali premazale z ocvirki. To so pojedli takoj, ko je bil pečen, največkrat ob beli kavi, torej za zajtrk.«

Gregorjev sejem je minil tudi v duhu prihajajočih velikonočnih praznikov, saj so na stojnicah že prodajali pisane butare in butarice. Med prodajalci je bila tudi Alenka Kek iz Ivančne Gorice. »Že takoj po novem letu sem začela pripravljati butarice, ki jih izdelujem iz obarvanih oblancev,« je povedala Kekova. »Delo je precej zamudno in sezonsko, zato butarice prodajam tudi na ljubljanski tržnici. Poleg klasičnih ljubljanskih sestavljam še butare sodobnejših oblik. Na koncu na vsako prilepim še svežo pušpanovo vejico, ki polepša ta okras velike noči.«

Rokodelka Majda Hočevar iz Domžal je na sejmu na Veseli Gori prikazala pirhe, ki jih izdeluje na najrazličnejše načine. »Med temi so zagotovo najzahtevnejši tisti, ki jih okrasim z bucikami in perlicami, saj je to delo precej zamudno,« pove Hočevarjeva. »Poleg tega so zelo lepi pirhi, izdelani v servietni tehniki, ki jih na koncu tudi okrasim s perlicami. Uporabljam jajca iz stiroporja, prav tako pa tudi čisto navadna kokošja jajca, ki jih pobarvam in okrasim z rožami iz posebne mase za oblikovanje.«

Pri Srečku Štuparju in Jožetu Blatniku s turistične kmetije z Dvora pri Žužemberku so se ustavljali tisti, ki v teh dneh že razmišljajo, kaj bodo domačim poleg pirhov in potice postregli za velikonočni zajtrk. »Letos tistim, ki prisegajo na domače mesnine, še posebno priporočam želodec, polnjen le s svinjskim mesom,« je povedal Blatnik. »Seveda ga je treba skuhati. Ko ga vzamemo iz vode, ga moramo za nekaj časa obtežiti, da dobi značilno ploščato obliko.«