Čeprav je star že 73 let, je Štefan Barbarič iz goričke vasi Šalamenci v občini Puconci vesel možakar. Pravi kaveljc je in lahko bi bil vzornik vsem, ki se v jeseni življenja zapirajo vase. Čeprav je prestal številne operacije, je Pišta še kar čil in zdrav ter kot kakšen mladenič poprime za vsako delo na kmetiji. Kot pravi v šali, je obiskal že vse zdravnike in ležal na vseh bolnišničnih oddelkih, razen na ginekološko-porodnem, čeprav ga je nazadnje operiral prav moški »ginekolog«, torej urolog, saj je imel težave s prostato.
A Pište nismo obiskali kot rekorderja v številu prestanih operacij, ampak kot enega od naročnikov časopisa Slovenske novice z najdaljšim stažem. »V Novice sem se zaljubil že v prejšnjem stoletju, mislim, da nekje leta 1994, in brez njih ne morem, kajti v njih najdem vse, kar me zanima. Še posebno me boli, ko vidim, da se je zgodila kakšna nesreča na kmetiji in da se je ubil kakšen kmet. Toda moram povedati, da je bilo nekoč teh nesreč bistveno več. Tudi ko se je delalo s konji, voli in kravami, so ljudje na kmetijah umirali, a ker ni bilo toliko medijev, se ni vedelo,« pravi Prekmurec Pišta.
Rože na Rusov grob
Čeprav Štefan Barbarič nima izobrazbe, je izjemno vešč, in to najrazličnejših opravil. V življenju se je znašel v vlogi kmeta, veterinarja, delavca, finančnika, strojnika, traktorista, voznika, voznika avtobusa, orača, sejalca, električarja, vodovodarja, zidarja, prodajalca mleka, lokalnega oblastnika, gasilca itd. Tudi zato je prijazni možakar izjemno zanimivi sogovornik.
Mož Irene, oče sina in hčerke ter dedek dveh vnukov nam je razlagal o svojem izjemno razgibanem življenju. Začelo se je v nič kaj prijaznih časih, 16. decembra 1941, pol leta po začetku druge svetovne vojne na naši tleh. Vojni vihri je sledila mukotrpna obnova. »Kot majhen otrok sem spoznal ruskega vojaka, ki nas je imel zelo rad. Spomnim se kot danes, kako je z eno roko iz studenca vlačil vodo, v drugi pa je držal mene. Hudo mi je bilo, ko so ga Nemci ubili, zato smo otroci pogosto nesli rože na njegov grob,« pripoveduje vedno nasmejani Pišta. V spomin sta se mu najbolj vtisnili srečanji z maršalom Titom. Ker je bil kot vojak kar 25 mesecev voznik generala in narodnega heroja Staneta Potočarja - Lazarja, mu je pogosto pripadla čast, da se je sukal blizu visokih krogov.
Vojna, oče in sin Družina Štefana Barbariča je zelo povezana z vojsko in vojnami. Sam se je rodil med drugo svetovno vojno, pozneje je kar dobri dve leti služil vojaški rok v jugoslovanski armadi, a tudi njegov sin Nikolaj je bil dvakrat v vojni. »Najprej ko je moral kot vojak JLA na Kosovo ob hudih zapletih, nato še ob osamosvojitveni vojni v Sloveniji, ko je sodeloval med spopadi pri Šentilju,« je povedal Štefan, dolgoletni naročnik Slovenskih novic. |
Maršal Tito izgine
»Prvič sem bil na večerji s predsednikom Titom v Rogaški Slatini, na drugem srečanju pa se je med večerjo zgodilo nekaj nenavadnega. O tem se ni veliko govorilo. Tito je bil leta 1961 na obisku v Mariboru in je ponoči prelisičil varnostnike ter vse spremstvo in preprosto izginil. Našli so ga več kot 20 kilometrov stran, ob meji z Avstrijo, na Duhu na Ostrem vrhu, kjer je bila karavla in kjer so aprila 1929 ubili enega od ustanoviteljev Komunistične partije Jugoslavije Đura Đakovića. Tudi takrat sem na Sveti Duh na Ostrem vrhu peljal generala Potočarja,« se spominja Pišta Barbarič, ki bi moral nadaljevati šolanje na vojaški šoli v Batajnici pri Beogradu, a je njegov oče zbolel in se je moral vrniti na kmetijo. Ko se naš sogovornik spominja srečanj z maršalom in napolitank, ki mu jih je prijazno ponudila Titova žena Jovanka Broz, se mu orosijo oči.
Najprej krave, nato časopis
Na kmetiji mu ni bilo z rožicami postlano, a se je z veliko dela in sploh pridnostjo dalo živeti. »Počel sem vse, kar človek lahko počne. Kmet sem in kmetje morajo vedeti vse. Ne moreš čakati, da bo za vsako stvar prišel mojster. Vsega se naučiš. Ob tem sem imel še nekaj konjičkov, med drugim sem slikal in kiparil, izdeloval štorklje z dojenčki, ker je bilo nekoč več rojstev in je bil običaj, da se pred domačijo, kjer se je rodil otrok, postavi štorkljo z dojenčkom,« razlaga Štefan. Sodeloval je tudi v gasilskem in turističnem društvu, zdaj se najraje druži v upokojenskem.
Prejema 350 evrov kmečke pokojnine, in ko odtegnejo 70 evrov za zavarovanje, jih dobita z ženo 280, a se ne pritožuje. Z ženo, sinom in snaho, hčerka živi v Višnji Gori, še vedno veliko dela na kmetiji, predvsem se ukvarjajo z mlekarstvom. Prav na odvzemnem mestu za mleko se srečuje s prijatelji, znanci in sosedi, s katerimi se o vsem pogovarjajo in so vedno o vsem na tekočem. A največ informacij, poudari Pišta, izve iz Slovenskih novic: »Najprej smo jih v našem kraju prejemali po pošti, vedno popoldne. Pred časom pa smo le dosegli, da nam raznašalec prinese priljubljeni časopis že zgodaj zjutraj.«
Njegov dan se začne ob 5.30. Ko se umije in obleče, gre najprej v hlev, kjer pomolze krave, nato sveže mleko odpelje do zbiralnice. Ko se vrne, sta na vrsti zajtrk in branje Novic, sledijo vsakodnevna opravila. Vse do večera in zasluženega počitka.
