Na uspeh vplivata tudi zrak in sonce

GORENJA VAS – Na travnik, ki se na skoraj 900 nadmorskih metrih vzpenja nad Poljansko dolino, je bil postavljen šotor. Da se na Javorč niso naselili taborniki ali druge sorte navdušenci nad svežim zrakom, je bilo jasno že od daleč. Zakaj? Poleg šotora je bilo nemogoče spregledati stolp, ob katerem sta bili še dve sloki anteni, v ozadju pa je, malce pomaknjen proti gozdu, brnel generator. Aparature so vztrajno lovile glasove, ki so po radijskih zvezah potovali od blizu in daleč. In se na mednarodnem tekmovanju radioamaterjev, imenovanem Field Day, trudile v 24 urah uloviti čim več tem bolj oddaljenih glasov. »Saj ni tako naporno. Tekmovanja, ki trajajo dva dneva, so tisočkrat napornejša,« je po noči brez spanca zatrdil Dejan Novak, predsednik Radiokluba Marmor Hotavlje.

Najslabše je klicati v prazno

Utrujenost, pomešana z zadovoljstvom, je bila proti poldnevu narisana tudi na obrazu radioamaterja Jake Steblovnika. V 10 urah je v Poljansko dolino priklical glas približno 400 radioamaterjev, posutih po vsem svetu. »Najslabše je klicati v prazno,« je opisal najbolj neprijeten del 24-urnega radioamaterskega tekmovanja.

In od česa vse je pravzaprav odvisno, koliko sogovornikov se bo oglasilo na Javorč? Veliko stvari sta Dejan Novak in Jaka Steblovnik, ki ju v radioamaterskih logih poznajo pod klicnima znakoma S56WDN in S51JS, naštela v odgovor: od tega, da na zveze vplivata »luft in sonce«, do tega, da je uspešna povezava odvisna od spretne postavitve antene, predvsem pa je rezultat spretnosti in izkušenosti radioamaterja, ki s slušalkami na ušesih sedi za radijsko postajo.

Omenjeno tekmovanje je osredotočeno na Evropo, a v s soncem obsijani del Gorenjske so se ta dan oglašali tudi radioamaterji z Japonskega, iz Amerike, z Nove Zelandije. Ker nežnejšega glasu, ki bi od daleč pripotoval na Javorč, med našim obiskom ni bilo slišati, smo te iz Poljanske doline povprašali, ali imajo morebiti oni v svojih vrstah kakšno radioamaterko.

»Lani se nam je v klubu, ki združuje okoli 30 radioamaterjev, pridružila prva članica,« se nasmehne predsednik Radiokluba Marmor Hotavlje in doda, da kljub sodobni tehnologiji, ki ti na zaslonu hitro pričara sogovornika v sliki in besedi, zanimanje za radioamaterstvo še ni povsem zbledelo. »Ravno nasprotno – število članov se v našem klubu povečuje, predvsem se zanimajo srednješolci in študentje, ki bi se radi naučili kaj novega. Poleg tega naši člani niso samo iz Poljanske doline, temveč s širšega gorenjskega območja,« poudari Dejan Novak.

Rezultati šele 
čez mesec ali dva

V dnevu, ki je minil skoraj brez spanca in z le malo hrane, so se z Javorča oglašali še trije radioamaterji, in sicer Milan Pivk (klicni znak: S58MU), Miha Kavčič (S54KM) in Luka Košir (S5ZLK). S skupnimi močmi so priklicali okoli tisoč radioamaterjev. O tem, kako uspešni so bili na mednarodnem tekmovanju, pa žal še ne moremo poročati, kajti seštevanje rezultatov ni tako preprosto. »Tabelo, v katero smo 24 ur vpisovali vzpostavljene zveze, bomo zdaj poslali na komisijo. Tam bodo navzkrižno preverjali, ali se podatki pokrivajo, in nato, čez mesec ali dva, sporočili, kako uspešni smo bili,« pojasni Dejan Novak. Tako dolgo? »To je hobi. Na tekmovanju, a tudi pri ukvarjanju z radioamaterstvom, sta pomembni predvsem sodelovanje in druženje. Res pa je, da bi bilo lepo, če bi bili tudi rezultati dobri, saj smo se navsezadnje zelo potrudili,« za konec še iskreno pojasnita S56WDN in S51JS.