ZAVRŠNICA – Vodja pohoda Sto žensk na Triglav Marko Matajurc nam je s primorskega konca javil, da bo na letošnjo pot sto žensk na Triglav tovoril še poseben kos opreme: »Imenuje se pršut in je potrjeno kraški. Teža je okrog osem kilogramov,« je sporočil Matajurčev. Nato je podal osnovne karakteristike: »To je zadnja desna noga pokojnega prašiča Pepota iz Štorij. Vsebuje od 30 do 35 odstotkov maščobe, okoli 11 odstotkov kosti, za dva odstotka je posušene kite, preostalo pa je prvovrstno meso, ki je bilo pazljivo in s polno znanja sušeno na kraškem zraku. Ampak ga bomo urezali res šele takrat, ko bomo varno sestopili z gore.« Pepotova noga, menda je bila številka 46, ki jo je pitano prase darovalo na oltar človeške kulinarike, za septembrsko pot ženskam prijazno pošilja Boris Pelan iz Štorij. Dobro ve, da z nami, ker pač ni Borislava že od rojstva, ne more, a z vsem srcem želi izžrebanim pohodnicam uresničitev življenjske želje. In zato, ker bi rad dodal svoj kamenček k mozaiku lepega, kar ponuja osvojitev vrha očaka naših siv'ga poglavarja, ki je več kot le najvišja gora, nas je Aleš Štefe, oskrbnik Valvasorjevega doma pod Stolom, prijazno povabil, da na poti po Rudnici opravimo trening za vzpon.
Da ne bi vznemirjali naših spremljevalcev pohoda, zaupanja vrednih gorskih reševalcev, ki imajo v konici gorniške sezone polne roke dela, smo se obrnili s prošnjo za vodenje treninga naših pohodnic na 69-letnega Franca Berglja in 75-letnega Franceta Jamščka. Omenjeni korenini sta skoraj vsakodnevno na pohodu do planinske postojanke, mlajši je bil v tem letu do doma stodvainosemdestkrat (s številko: 182), starejši pa dvestodvakrat (s številko: 202)! Trasa po Rudnici iz Završnice, ki leži na 650 višinskih metrih, do doma, ki je bil v 16. stoletju postavljen na višini 1181 metrov, je podobna kosu poti na Triglav od Vodnikovega doma do doma Planika, tako po višinski razliki kot po dolžini. Par metrov gor ali dol, ne bomo si belili glave okoli tega!
Smo jo začeli pešpotno riniti navkreber s parkirišča mimo mukic, ki so se ležerno nastavljale nekaj kapljicam dežja za osvežitev, do prve prave klančine. Žal se je popoldanski čas napovedovalo, a ne tudi uresničilo deževno vreme in nekatere naše prijateljice gora so hribovski trening zato odpovedale. V resnici pa je bilo prijetno zagristi v hrib, kamor je povedel, kot se spodobi, starejši France, par let mlajši Franc pa je stopal zadnji. Nekaj klancev, par okljuk in še nekaj potu vmes smo si otrli, pa smo bili namesto v uri in četrt, kot zapoveduje uradna usmerjevalna tabla, v sedeminpetdesetih minutah pred vhodom Valvasorjevega doma. »Vam lahko samo potresem dlan,« je med mešanjem precej posebne jedi z imenom babudrovo presenečenje, ki ga je pripravil za udeležence treninga, povedal oskrbnik Aleš in na mizo najprej prinesel predjed iz Mlekarne Celeia, ki je do doma pod najvišjo goro Karavank dostavila prijetno osvežilne jogurte, mlečne posladke in paleto njihovih sirov. »Babudrovec, kot ga imenujemo pri nas, se kuha pol dneva, in to po skrivni recepturi, ki nam jo je pred časom zaupal naš primorski prijatelj,« je dejal Štefe in nato pripomnil, da nam kaj več o tem okusnem in nadvse posebnem gurmanskem hribovskem presežku ne bo izdal. Raje se je obrnil proti dolini daleč pod nami in predlagal: »Rudnica in podobne poti v breg so za pohodnice, ki gredo s Slovenskimi novicami na Triglav, mesec pred vzponom primerne za trening hoje v hrib. Potrebna je vztrajnost ob večkratnem ponavljanju. Priporočam, da se takšnega odmerka hribovskih korakov udeleženke pohoda Sto žensk na Triglav do septembrskega začetka poti z Rudnega polja lotevajo vsaj štirikrat na teden. Odsvetujem dolgotrajne gorniške ture, bolj smotrne in precej bolj primerne so kratke in strme poti, saj bodo pohodnice s tem pridobile fizično moč, zagotovo bodo izgubile kakšen kilogram pa še čevlje bodo dobro uhodile, kar je tudi pomembno.«
»Čeprav sem doma v Naklem na Gorenjskem, po tej hribovski poti še nikoli nisem šla,« je povedala Darja Zaplotnik, ena izmed naših izžrebank, ki jo je na pohod nekaj let zapored prijavljala njena mami, naša zvesta naročnica. »Rada kolesarim, a je za hojo v gore potrebna druge vrste kondicija. Trening, ki ste nam ga omogočili, je bil odličen, predvsem zato, ker se je dalo na lastni koži občutiti, kaj še manjka za popoln vzpon na Triglav, kjer še nikoli nisem bila. Sama bom še precejkrat pred septembrskim pohodom do Aljaževega stolpa šla na Kriško goro, Dobrčo, Veliki vrh ali podobne hribovske točke, kar priporočam tudi preostalim udeleženkam. Tempo, ki smo ga urezali, je bil ponekod precej nabrit, čeprav od obeh mladeničev v najboljših letih tega sploh nisem pričakovala. Po mojem mnenju tako ne bomo mogle hoditi ves dan, a je bila hitrost vzpona ravno pravšnja, da sem pri sebi občutila nekaj pomanjkljivosti, ki jih bom v mesecu pred vzponom s krajšimi, a intenzivnejšimi pohodi po planinskih poteh zagotovo odpravila.«
