ZBIRATELJ

Na svojo 130-letnico je najbolj ponosen

Objavljeno 21. februar 2017 22.43 | Posodobljeno 21. februar 2017 22.41 | Piše: Iztok Ilich

Franc Belšak s Stare Gore je navdušen zbiratelj starodobnih delovnih strojev.

Franc Belšak s svojim buldogom. Foto: Iztok Ilich

Povabilo v dnevno sobo pri Francu Belšaku na Stari Gori nad Vidmom ob Ščavnici pomeni povabilo v njegove delovne prostore. Ti obsegajo delavnico in prostorno garažo, v kateri je precej na tesnem del njegove bogate zbirke delovnih strojev. 
Petinsedemdesetletni gospod Franc je izučeni avtomehanik in vse te naprave pozna do obisti. Zna jih popraviti, če je treba, in spraviti v pogon. Bolj kot nove tehnološke čudeže ceni njihove sopihajoče litoželezne predhodnike.

»Pri nas na Stari Gori imamo društvo Oldtajmer, krivec za to pa sem jaz,« prizna šegavi mojster. »Svojega prvega oldtajmerja, torej traktor, starejši od 30 let, sem si naredil kar sam: sestavil sem ga iz delov nemškega deutza in ameriškega allis chalmersa. Drugega sem predelal na lesni plin,« se pohvali. Oba sta v dokaz teh besed še v zbirki.

Kadar si vzame čas ali ob razstavah, svoje traktorje in mlatilnico tudi še požene in zapelje naokoli. »S štirimi,« pravi, »bi lahko še vedno oral ali mlatil, ker imajo, tako kot nekoč vsi traktorji, jermenice za pogon mlatilnice, žage in drugih naprav!«

S kvašenjem lesa so svojčas pridobivali plin, ki so ga speljali v valje in tam vžgali, da se je sproščala energija, ki je poganjala bate. Danes za to tehnologijo še komaj kdo ve, med svetovnima vojnama pa je bila v srednji Evropi zelo razširjena. Med Mariborom in Ptujem je še v 50. letih vozil avtobus na lesni plin.

V Belšakovi skrbno zloščeni zbirki so tudi traktorji na bencin, ki so bili v rabi, preden so se pojavili dizli. Med njimi je posebnež 86-letni ameriški allis chalmers z magnetnim vžigom. Ima tudi originalno moravio iz Češke, vendar so danes največji posebneži nekdanji poldizli.

»Te traktorje poganja dizel,« razloži gostitelj, »vendar je treba najprej razgreti žarilno glavo, na katero pod pritiskom brizgne nafta. Šele potem se motor zažene z ročnim zaganjačem. Po prvi svetovni vojni so jih razvili pri Lanzu v Manheimu. Moj je po nemški licenci v Franciji narejeni vierzon bulldog. Imam tudi traktor z dizelskimi motorjem, ki so ga za svoje tovornjake izdelovali v mariborskem Tamu.«

S tehniko 
že od malega

»Že kot otrok sem imel žilico za stroje,« se spominja gospod Franc. »Če drugega ne, sem kuril domačo lokomobilo, da se je naredila para za delo. Pri 18 letih, ko sem se učil za avtomehanika, sem že popravljal, očetu pa sem bencinski traktor predelal na lesni plin, tako kot je že takoj po vojni največjega pri hiši z železnimi kolesi predelal neki Čeh v Lenartu.«

Svoj največji ponos, že 130 let staro, a na pogled kot novo lokomobilo, je Franc pripeljal iz Belgije. Bila je že tam restavrirana in urejena, da je vse delovalo. V take mašine so sicer vpregli konje ali vole, nekateri mojstri pa so jih znali predelati v samovozne.

Kljub brezhibnemu videzu pridobitve je poiskal inženirja, da jo je pregledal. Že njegova dedek in oče sta dajala svoje stroje pregledovati, tudi lokomobilo, ki je poganjala žago. Če je bilo kaj narobe, je bilo treba znižati pritisk, da kotla ne bi razneslo.

»Tehnični pregled je prišel naredit inženir Marko Hvale iz Ljubljane. Ko sem ga zagledal, sem si mislil, kaj pa veš ti, pubec, o parnih strojih?! Pa se je med pogovorom izkazalo, da je pravi strokovnjak, ki si je že sam naredil kolo in avto na parni pogon, tako da sva hitro sklenila prijateljstvo. Preden mi je dal žig na potrdilo za uporabo, pa je, natančen, kot je bil, kotel pregledal še z ultrazvokom. Ugotovil je, da je v odličnem stanju.«

Tega dogodka se spominja tudi sosed Boris Kovačič: »Med nama ni drugega kot plot, pa nisem takoj vedel za njegovo pridobitev. Ko sem nekega dne zaslišal znani pisk, me je kar vrglo pokonci. Pa menda ni pripeljala sem gor železnica?! Seveda sem takoj posumil, da si je sosed Franček spet nekaj izmislil...«

Vse mu gre od rok, ne more pa kupiti primernega kosa zemlje pri nekdanji šoli, v kateri je bogata krajevna etnološka in zgodovinska zbirka. Rad bi postavil halo, kjer bi razstavil svoje tehnične zaklade. Tako bi Stara Gora poleg izjemnih starin v šoli in mlina na veter lahko zaslovela tudi po Belšakovem muzeju starodobnikov.

Gospod Belšak je bil z izkušnjami s stroji za mašinista pri mlatilnici. To je bil še pred petdesetimi leti, preden so se pojavili kombajni, posebno ugleden položaj, saj je imel med malico svojo mizo, ženske pa so mu stregle spredaj in zadaj. Dobil je prekajeno meso, medtem ko so drugi delavci jedli pogače kvasenice, ki so morale biti tako debele, da si, ko si jedel, po besedah soseda Borisa z nosom odrival skutni namaz. »Ajde in prosa nismo radi mlatili, ker se je dvigovalo veliko prahu, ki je pekel v grlu,« se je Franc še spomnil mladostnih mlatilniških izkušenj.

Deli s prijatelji