Na svoji zemlji, 65 let pozneje

V teh dneh mineva 65 let, odkar je bil posnet prvi slovenski zvočni celovečerni igrani film Na svoji zemlji. Prikazuje boj partizanov in civilnega prebivalstva na Primorskem za osvoboditev izpod petindvajsetletne italijanske okupacije. Film so prvič javno predstavili novembra 1948 v Ljubljani, v naslednjih letih pa si ga je po Sloveniji ogledalo 400.000 ljudi. Po prvotnem scenariju pisatelja Cirila Kosmača bi se moral končati v Baški grapi, kamor bi se komisar Stane (France Presetnik) po osvoboditvi vrnil kot učitelj, vendar so tedanja politična oblast in njeni agitpropovci zahtevali, da se konča z osvoboditvijo Trsta. Primorec Kosmač je filmsko zgodbo umestil v Baško grapo, ki jo je dobro poznal zaradi prijateljevanja s pisateljem Francetom Bevkom. Pred dnevi je bila v Baški grapi, kjer že od 1975 stoji tudi spomenik filmu, slovesna proslava. Na svoji zemlji je edini slovenski film, skoraj zagotovo bo tako tudi ostalo, ki so mu postavili spomenik. Pobudo je leta 1975 dalo Društvo slovenskih filmskih delavcev (danes ustvarjalcev), ki je leseno soho ekipe s kamero naročilo pri kiparju Petru Jovanoviču. Na kamnitem podstavku so izpisane besede: »V teh krajih je bil posnet film Na svoji zemlji.«

Pri nastajanju filma so poleg Kosmača sodelovali najboljši ustvarjalci tistega časa, primerno tistim časom preverjeni kadri, tudi partijsko na liniji, kot se je tedaj reklo. Režiser je bil mladi France Štiglic, avtor glasbe skladatelj Marjan Kozina, snemalec Ivan Marinček, igralci in igralke pa najboljši, kar smo jih tedaj imeli. Tudi scenograf je bil znamenit, eden največjih slovenskih slikarjev vseh časov Veno Pilon. Zanimivo, da je ta pri filmu pomagal med daljšim obiskom v Sloveniji, večino življenja, pred drugo svetovno vojno in po njej, je namreč preživel v Parizu, kjer je tudi največ ustvarjal. Tam živi tudi njegov sin Dominique. Film je imel sprva naslov V srcu Evrope in je šele proti koncu snemanja dobil naslov Na svoji zemlji. Štiglic je najprej sodeloval pri predelavah scenarija in izdelavi snemalne knjige, v prvi ekipi je bil pomočnik režiserja, v pomlajeni pa je postal glavni režiser.

Večina glavnih protagonistov in avtorjev filma je že pod rušo, peščica zelo znanih pa še živi. In ne samo to, tudi aktivni so še vedno. Štefka Drolc, igrala je Tildico (vanjo je bil v zgodbi zaljubljen Drejc, ki ga je igral legendarni Stane Sever), bo decembra dopolnila 90 let in še vedno nastopa tako na televiziji kot na odrskih deskah. Filme še vedno snema tudi Ivan Marinček, ki je devetdesetletnico praznoval lani. Med nami je še vedno tudi imenitni gledališki in filmski igralec Aleksander Valič, ima jih že 94. Zanimivo, da je bil Valič partizan in član igralske skupine frontnega gledališča VII. korpusa, v filmu Na svoji zemlji pa je igral belogardista.

Igrala sta tudi dva Potokarja: Lojze je bil partizanski komandant Sova, Nančika pa je bila njegova hči Majda. Nasploh so Potokarjevi ena najbolj znamenitih igralskih družin pri nas. Prva generacija je bil znameniti Lojze Potokar, tudi njegov brat Stane je bil član Drame, toda vse je presegla Majda, ena največjih slovenskih gledaliških in filmskih igralk. Na svoji zemlji je posnela pri svojih osemnajstih letih, ko se je šele vpisala na igralsko akademijo, na njej je diplomirala 1952. Poročena je bila z opernim pevcem Ljubom Kobalom, igralsko izročilo Potokarjevih pa nadaljuje njuna hči Maja Končar, ki je, čeprav z igralcem Romanom Končarjem že dolgo nista več par, ohranila njegov priimek.

Tudi sin Franceta Štiglica, Tugo, je podedoval očetove filmske, natančneje režiserske gene. V zgodovino slovenskega filma se je sicer zapisal z nastopom v filmu Dolina miru, ki ga je režiral njegov oče, tedaj desetletni Tugo pa je v njem odigral vlogo fantiča Marka. Film je bil 1957 predstavljen tudi na filmskem festivalu v Cannesu, kjer je temnopolti Američan John Kitzmiller prejel nagrado za najboljšega igralca za vlogo narednika Jima. Tugo pozneje ni več igral, je pa asistiral številnim slovenskim režiserjem in se kot režiser zaposlil na RTV Slovenija. Njegov režiserski prvenec je mladinski film Poletje v školjki, ki je obenem tudi njegov najuspešnejši. Posnel je tudi drugi del, a ta ni dosegel slave prvega. V njem je glavno vlogo odigrala Tugova hči Kaja Štiglic. Danes štiridesetletna gospa je imela v obeh delih glavno žensko vlogo Milene (takrat je bila stara trinajst oziroma petnajst let), že od svojega osemnajstega leta živi v Ameriki. Po srednji baletni šoli v Ljubljani je tam dobila štipendijo za študij plesa in odšla v Chicago, kjer živi še danes, in je direktorica podjetja, ki organizira dogodke v svetu zabavne industrije. Mimogrede: njen filmski partner David Sluga (filmski Tomaž) je zdaj znani ljubljanski odvetnik. Daleč od šovbiznisa je tudi Kajina sestra Sanja: že vrsto let je v diplomaciji, do nedavnega je bila vodja naše misije pri Združenih narodih v New Yorku, zdaj pa v Mladiki vodi sektor za mednarodne odnose.

Bolj malo pisateljskih genov po očetu ima tudi Jernej Kosmač, sin Franceta Kosmača, se pa nekdanji diplomat ob ženi Cvetki Selšek, ugledni bančnici, ki je že desetletje in pol v vrhu banke SKB, trenutno kot predsednica upravnega odbora banke, ta je sicer v lasti francoske Société Générale, ene največjih finančnih skupin v Evropi, odlično znajde predvsem na raznih sprejemih in družabnih dogodkih najvišjega ranga.