Za nami je teden, poln prazničnega. Po diktatu turističnih agencij mu eni rečejo krompirjeve počitnice, drugi ga ljubkovalno kličejo mrtvaški teden, saj so vanj poleg Trubarja nagneteni noč čarovnic, vsi sveti in dan spomina na rajne, nujno v tem vrstnem redu. No, kljub vsemu je bila tema tedna ena sama groza – davek. Bomo plačevali nula pet, nula petnajst, nula petindvajset? Bo kurnik res bolj obdavčen od gradu?
Država je z napovedano obdavčitvijo vsega, kar ne leze in ne gre, otipala pulz državljanov. Dobra stran takih stresnih testov je, da tudi odtujenim od politične oblasti ali drugih virov moči razkrijejo, kam pes taco moli. Kaj nas čaka za predolgim tranzicijskim ovinkom. Predlogi ali zgolj govorice so večini dvignili pokrovke. Kdor je lahko, ga je oblastem že pokazal. Aduta, da ne bo pomote.
Kmetje, na primer, so ob napovedanih davkih zagrozili, da bodo zaprli ceste in, kar je še huje, hoste. To za povprečnega nabiralca proletarca pomeni: adijo, borovnice, gobe, kostanj. Ne nujno v tem vrstnem redu.
Imam prijatelja z dvema šoloobveznima otrokoma, mi je zaupal kmetovalec. Samo z nabiranjem gob na domači kmetiji bi lahko zaslužila dovolj, da bi si sama plačala študij. Ampak kaj, ko je vse izropano, še preden dobro vstaneta.
Imam prijatelja, mi omeni kolega, ki so mu zadnjič med nabiranjem gob v Poljanski dolini predrli gumi na avtomobilu. Pa menda še bilke ni zgazil ...
Pred leti sem se iz socializma peljal v Firence. Ekskurzija je bila nizkocenovna, prespati smo želeli v avtu, ob cesti pred mestom. Žal je bilo kot na bob stezi, nikjer možnosti za postanek. Vse zakoličeno ali zastraženo. Zasebno.
Pred dnevi sem lazil po avstrijski gori. Namesto markacij so mi pot kazale table: prepovedan prehod, prepovedano nabiranje borovnic in gob.
Kamor koli čez planke pogledaš, povsod privat, privato, ferboten, atencjone. Najbrž tudi pri nas ne bo drugače. A ne paničarimo. Še naprej bomo vsi na svoji zemlji. Samo da bodo eni bolj kot drugi.
