NOVO MESTO – »Za nas, ki smo na invalidskem vozičku, je gibanje najboljše in edino zdravilo pa tudi najboljša preventiva. Priporočam pa tudi veliko smeha,« pravi 66-letni Jože Okoren iz Trebnjega, ki je na invalidski voziček priklenjen sedeminštirideseto leto.
Da se lahko življenje kaj kruto poigra z našo usodo, je Jože spoznal že v mladosti. Prav na 20. rojstni dan je imel operacijo na hrbtenjači. Nihče ni pričakoval večjih zapletov, a zgodilo se je prav to. Operativni poseg ni uspel, zaradi česar ne more več hoditi, in čeprav se je takrat težko sprijaznil z usodo, se je kmalu navzel optimizma, ki je, kot pravi, temelj za srečo. Svoje poslanstvo je našel v športu pa tudi v skrbi in pomoči drugim invalidom. Tudi zato je konec leta prejel zlato plaketo Zveze za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijskega komiteja za uspešno športno kariero in več kot 40-letno delo na področju športa invalidov. Sicer pa je za svoje športne dosežke in organizacijsko delo že dobil številna priznanja, tudi priznanje Mednarodnega olimpijskega komiteja Juana Antonia Samarancha in najvišje priznanje za šport v Sloveniji – nagrado Stanka Bloudka.
»Če je šport pomemben za vsakega človeka, je za invalida toliko bolj, saj za nas ni zdravil, ampak lahko k boljšemu počutju prispevamo predvsem z gibanjem. Za vsakega se najde kaj primernega, seveda odvisno od poškodbe, pa najsi gre za plavanje, namizni tenis, atletske discipline, košarko na vozičkih, smučanje, kegljanje, streljanje, balinanje, šport z žogami ali baloni ali pa zgolj ali predvsem vožnjo z vozički,« pravi Jože, ki že dve desetletji vodi Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja, katerega ustanovni član je bil pred 35 leti.
Tudi pri Titu in papežu
Jože je bil dve desetletji aktiven športnik, državni reprezentant, svoje rezultate v košarki in atletiki je okronal s skoraj 200 medaljami. Bil je na treh paraolimpijadah in petih svetovnih ter več evropskih igrah, številnih mednarodnih tekmovanjih. Kljub ničkoliko dosežkom mu je bron s prve olimpijade, ki je bila tudi prva medalja v nekdanji državi na paraolimpijskih igrah, najljubši, verjetno tudi zato, ker ga je po uspehu sprejel predsednik Tito. In mu v spomin podaril zlato uro s svojim podpisom. Leta 1980, ko je na paraolimpijadi v svoji paradni disciplini metu diska osvojil drugo mesto, ga je v Rimu sprejel tudi sam papež. Kar lep čas je bil v tej disciplini tudi evropski rekorder.
Proti koncu kariere se je vse bolj posvečal organizaciji, tako delu v Zvezi paraplegikov Slovenije, Zvezi za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijskemu komiteju, kot v domačem društvu. »Za vsakega, ki postane invalid, je to velik šok. Tudi za njegovo družino, zato poskušamo v društvu čim bolj nevsiljivo seznaniti invalida in svojce z možnostmi, ki jih imajo. In vzpostaviti razmere, da se lahko vrne v domače okolje, to je naš najpomembnejši cilj,« izpostavi Jože.
Ena od težav je že prevoz in v društvu, ki združuje okoli 110 paraplegikov in tetraplegikov, jih je več kot polovica odvisnih od tujega prevoza, ki pa ga lahko organizira tudi društvo. »Imamo kombi, včasih pa si prevoz sposodimo še od sosednjih društev,« prida Jože, ki je v zadnjih desetletjih doživel veliko družbenih sprememb, ki se nanašajo na invalide. »Resda je veliko arhitekturnih ovir odstranjenih, hkrati pa država varčuje tudi pri invalidih, čeprav brez slabe vesti zahtevamo, kar nam pripada. Želimo namreč le to, kar potrebujemo, saj opravljamo tudi dejavnosti, ki bi jih morale druge državne ustanove, tako pri nabavi prilagojenih ortopedskih pripomočkov, zaposlovanju invalidov, usposabljanju, organiziramo preventivna predavanja in preglede,« našteva Jože, ki je zaradi številnih dejavnosti, v katere je vpet, razpet med Ljubljano, Novim mestom in Trebnjem. Na srečo mu računalnik prihrani marsikatero pot, ga pa pri njegovih aktivnostih podpira tudi žena Marija, ki jo je spoznal na rehabilitaciji v Soči. Ptujčanka je bila tam zaposlena kot medicinska sestra in med njima se je kmalu stkalo več kot le prijateljstvo.
»Imava enega sina in novo veselje v hiši je pred letom in pol prinesel vnuk Pan,« ponosno pove Jože, ki s svojim optimizmom in humorjem zlahka osvoji sogovornika. Tako v klepetu pove, da ima kot pravi Dolenjec tudi manjši vinograd v Okrogu. »Za vinograd skrbim od septembra do marca, od marca do septembra, ko je treba delati, pa žena in sin,« se nasmeje. In v kleti, kjer je vedno vsak dobrodošel, se, kot pravi, sklepajo pomembni dogovori, tudi kakšen sponzorski, saj je bila prav s pomočjo pokroviteljev marsikatera ovira hitreje premagana.