Na svečnico pred 20 leti so Veri presadili srce

VELIKE LAŠČE – Kljub temu da jih ima 44, bo Vera Prijatelj šele čez nekaj dni vstopila v svoje tretje desetletje! Drugega februarja, pred dvajsetimi leti, je na svečnico dobila – novo srce. Niti pod razno se ni hotela posloviti, mati samohranilka je imela tedaj ob sebi še majhna otroka, štiriletno Sanjo in triletno Nino. Tudi zaradi mame, ki se ni predajala, sta zrasli v odgovorni, močni in še kako trdni osebnosti, pred katerima je še vse najlepše.

Ne le skupna preteklost, ki ni bila vselej posuta s tistimi najbolj dišečimi cvetlicami, povezujejo jih tudi radost do življenja, duhovitost, smeh in razigranost. In so postregle s svojo življenjsko izkušnjo in še nekajkrat družno apelirale: »Da bi se čim več ljudi odločalo za darovanje svojih organov!« Verini hčeri sta že zdaj čvrsto odločeni, da bosta venomer ozaveščali in po smrti postali zanesljivi – darovalki. S čimer bosta reševali življenja. V nekakšno zahvalo za rešitev njune mame, ki jo neizmerno spoštujeta in jo imata še kako radi.

Srčno popuščanje

»Veste, 24 let sem imela, ko mi je na lepem postalo slabo,« se je začela spominjati Vera. Postajalo je vse slabše, zakaj, ni vedela, za nameček je še omedlela, pa spet hitro prišla k sebi, zato so jo odpeljali v bolnišnico, tam opravili vse možne preglede in ugotovili, da ima kardiomiopatijo. To je bolezen srčne mišice, ki privede do srčnega popuščanja. Sledil je nepopisen šok, še posebno ker se je Veri to zgodilo v tako zgodnjem obdobju.

Zdravniki so raziskovali in ugotovili, da je smrtonosna težava pri njej dedna. Da je zaradi podobne težave pri 49 letih umrl že njen oče, toda ker se je takrat pisalo šele leto 1984, še niso imeli dovolj informacij in znanja. Na preiskavo je morala tudi njena sestra, izkazalo se je, da je velika verjetnost, da bo tudi njo doletelo nekaj tako nevarnega.

Vera je bila mesec dni v bolnišnici, »v najboljših rokah«, ne bo nikoli pozabila. Dva tedna pozneje, ko je že bila doma, se ji je zdravje le še poslabšalo. Zato so jo preusmerili na priprave za transplantacijo srca, ta organ pa so v tistem času iskali izključno – po Sloveniji. Menda je imela velikansko srečo, da je že tako hitro, 2. februarja 1997, zazvonil telefon: »Dobili smo vaše srce!«

Knjiga o 
ponovnem rojstvu

Nina in Sanja se kaj prida ne spominjata tistih težavnih dni, bili sta še premajhni. »Mogoče le to, da mi je bilo že od nekdaj zanimivo, da ima mami drug srček. Ta njena drugačnost mi je bila vselej všeč,« je dejala Nina.

V Verinem drugem rojstvu tiči tudi zvrhan koš pozitivne filozofije. »V takšnem trenutku, kakršnega sem morala doživeti, dobiš občutek, da ni ničesar samoumevnega, še več, življenje je vsakomur podarjeno, zato ga je treba spoštovati in polno živeti,« je brala iz svoje knjige o vnovičnem rojstvu. »Veste, sleherna težava ti da vselej možnost, da jo rešiš, da te le še ojača, in da se kaj naučiš iz nje.« Vera se je naučila najpomembnejšega – živeti. Postala je izvir neusahljivega optimizma ter najtoplejše energije, s katero je že po nekaj izrečenih stavkih preprosto navdušila.

Pa čeprav se je zavedala, da bo gora zdravil, ki jih mora zaužiti vsak dan, prej ali slej privedla do novih zdravstvenih težav. Desetletje po transplantaciji je prišla še kronična odpoved ledvic. Po treh letih dialize je maja 2010 dobila še novo ledvico. In življenje teče dalje. Kot teče za obe njeni hčerki, ki sta prav tako potencialni tarči prihajajočih težav v obliki srčnega popuščanja. Zaradi motenj srčnega ritma so Sanji medtem že preventivno vsadili kardioverter-defibrilator, ki nenehno nadzira bitje njenega srca. Če bi se pojavilo nepredvideno bitje, bi se aparat v hipu sprožil in vzpostavil normalen ritem. Sanja se zaveda, da je nekaj drugačnega v njej, da je po svoje kot tempirana bomba, ki se lahko kmalu sproži, kot se je tudi, ko se je zadnjič vzpenjala s sošolkami na Boč in je njen defibrilator v trenutku zaznal bližajočo se smrt. Vanjo je sprožil sprva kar 18 nezaznavnih elektrošokov, ker ni pomagalo, je občutno usekal še šestkrat, da-padeš-dol-močno! In jo ohranil med živimi. Samo zato, da lahko še vedno zajema življenje z veliko žlico in lahko nadaljuje študij na magistrskem programu za predmetni pouk, zraven se želi izobraziti še za terapevtko s pomočjo konjev. Njena sestra Nina je vodja ljubljanskega lokala, kjer vam postrežejo s smutiji.

Hčerki sta
bili njen motiv

Njuna mama je bila do trenutka, ko se je morala invalidsko upokojiti, leta 2000, negovalka v domu za ostarele. Razen službi in možu, je bila hudomušno iskrena, se tudi po presaditvi srca ni prav ničemur odrekla. Še več, poslej, kot pravi, je še neprimerno bolj aktivna, od zdaj ji vrt, njiva, slaščičarstvo in kvačkanje zapolnjujejo čas in jo kar naprej vedrijo. Kot jo tudi obe hčerki, na kateri je resnično ponosna. Malo pa tudi nase, saj ju je tako lepo vzgojila. »Obe sta me ves čas vlekli naprej, že zaradi njiju se je resnično splačalo živeti,« je pripovedovala Vera. Na začetku se je zdelo celo nemogoče, »Tri in štiri leta stari, joj, koliko časa bom še potrebovala, da bosta postali polnoletni in da ne bosta ves čas od mene odvisni,« jo je skrbelo. »Naposled se je tako lepo razpletlo,« je pripovedovala Vera polna vere v življenje. »Zdaj imam še Bogdana, prijatelja, ki si ga lahko samo želiš, ki mi stoji ob strani, ki je tako potrpežljiv in me ima neskončno rad!«

Nina jo je ošvrknila s pogledom in ljubeče dejala: »Še tisto malo, kar je v nekem trenutku imela, nama je dala, pravzaprav nama je dala vse!« Vera je za hip obmolknila, potem pa izrekla: »Do tega, kar imam danes, bi šla še enkrat čez vse težave, in to brez vsakršnega razmisleka!«

Njen kozarec je namreč vselej na pol poln, pravi! Na življenje gleda kot na najlepše darilo. Po njenih stopinjah je šla pred letom dni tudi njena sestra Vida. Kako simbolno, tudi Vidi so srce presadili 2. februarja. Zdi se, da se na svečnico ljudje rojevajo na novo …