Na stene naslikali Florjanovo legendo

Oblikovanje zavetništva, kot ga poznamo še danes, je prineslo šele 15. stoletje. Takrat so dežele južne Nemčije, še posebno Bavarska, Avstrija in Württemberg, doživele močan gospodarski razcvet, posebno hitro so se razvila mesta. Začeli so graditi številne zidane hiše in cerkve. Zaradi razvoja gradbeništva so se mesta poznega srednjega veka izoblikovala tako, kot jih poznamo in občudujemo še danes. Lesene hiše so za vedno izginile iz mestnih središč. Ostali so samo arhitektonski dodatki – podstrešja in balkoni, izdelani iz lesa, ki so ob ozkosti takratnih gradbenih parcel prispevali k širjenju pogostih požarov, ki so včasih zajeli vse mesto. Nič čudnega torej, da je bilo treba imeti zaščitnika, ki naj bi varoval premoženje pred ognjem. Sveti Florjan je bil izbran zaradi svoje nesporne povezave z vodo, ker je našel smrt v reki. K molitvam za dež in dober pridelek so se pridružile še prošnje za zaščito pred ognjem in te so kmalu postale najpogostejše. Podobi svetnika so dodali še vedro z vodo, zastavo in gorečo hišo ali cerkev.

Težko bi z gotovostjo trdili, kje in v kakšni obliki se na slovenskih tleh pojavlja najstarejša podoba sv. Florjana. V knjigi Franceta Steleta Slikarstvo v Sloveniji od 12. do 16. stoletja na primer izvemo, da spada med najstarejše podobe sv. Florjana njegova legenda, ki je bila naslikana na zahodni in severni steni ladje cerkve v Sopotnici nad Škofjo Loko. Okrog 1400 jo je naslikal neki furlanski slikar.

Sredi 15. stoletja je živel v Ljubljani slikar z imenom Janez, znan kot Janez Ljubljanski, ki je leta 1443 poslikal freske v prezbiteriju, na fasadi in na severni zunanjščini cerkve sv. Nikolaja na Visokem pod Kureščkom. Med drugim je na loku slavoloka naslikal tudi podobo sv. Florjana. Na fasadi podružnične cerkve sv. Lenarta v Bodeščah pri Bledu naletimo na podobo sv. Florjana in sv. Jurija. Sliki sta nedvomno delo Bodeškega mojstra iz časa med letoma 1460 in 1465.

Tudi Emilijan Cevc ne more mimo sv. Florjana, saj v njegovi knjigi Poznogotska plastika na Slovenskem naletimo na kar nekaj opisov in slik o zavetniku proti požarom. Tako omenja renesančno lepi kip sv. Florjana iz Kotelj (okrog leta 1520), ki ga hrani Narodna galerija v Ljubljani. Za zdaj še ni našel pravega vrstnika. V špitalski cerkvi sv. Duha v Slovenj Gradcu je v stranskem oltarju kip sv. Florjana, oblečenega v oklep in s knežjo kapo na glavi.

Tudi starodavno mesto Kamnik je bilo večkrat ogroženo s številnimi požari. V neko hišo v Kamniku je bil nekoč vzidan relief svetnika, o lastniku hiše pa pričata grb z medvedjo šapo in ščitek s hišnim znamenjem na drugi strani. Pozneje je bil relief z letnico 1508 vzidan v stari šoli, danes pa je v lapidariju Medobčinskega muzeja Kamnik.

Na kmečke fasade so v večinoma slikali figuralne motive šele v zadnji tretjini 18. stoletja. Pred tem so bile takšne poslikave na kmečkih fasadah redkejše. V zadnji tretjini 18. stoletja in v začetku 19. stoletja se je bolj pojavilo fasadno figuralno slikarstvo na Gorenjskem in Tolminskem. Pozneje se je to slikarstvo pojavljalo tudi v drugih slovenskih pokrajinah.

Neznani ljudski umetniki, ki so verjetno hodili od vrat do vrat in si tako pri premožnejših ljudeh služili vsakdanji kruh, so ustvarili vrsto imenitnih podob sv. Florjana. V strahu pred ognjem se je marsikateri vaški mogotec odločil in si dal na pročelje svoje hiše naslikati podobo tega zavetnika. Težko bi z gotovostjo trdili, kje v slovenski ljudski umetnosti obstaja najstarejša podoba svetnika. V nadstropju in pritličju kašče v Tiroseku pri Gornjem Gradu so pred leti našli najstarejša ohranjena poslikana kmečka vrata, na spodnjih je naslikan sv. Florjan. Njegova podoba je preprosta.

Slovenski etnografski muzej hrani vrata s konca 18. stoletja. Rezbarija na vratih, ki so pobarvana z oljno barvo, kaže podobo sv. Florjana. Isti muzej hrani tudi polknici kmečkega okna s podobo Marije z mrtvim Jezusom pod križem na eni strani in podobo sv. Florjana na drugi. V desnem spodnjem kotu je letnica 1850, polknici pa so našli v Orehku pri Kranju. Likovno oblikovane polknice so bile izraz zunanjega uveljavljanja nekaterih velikih kmetij.

Na kmečke fasade so večinoma slikali figuralne motive šele v zadnji tretjini 18. stoletja. Ena od najstarejših ljudskih podob zavetnika je ohranjena na glavni hišni fasadi v Četeni Ravni nad Poljanami nad Škofjo Loko. Ta slikarija, ki so jo kljub novi fasadi ohranili, je verjetno nastala leta 1725, ko so med drugim poslikali kaščo te domačije.

Iz druge polovice oziroma zlasti iz zadnje tretjine 18. stoletja se je ohranilo precej več fasadnih slikarij, najpogosteje pa se pojavljajo v gorenjskih vaseh, na primer v Ljubnem na Gorenjskem. Slikane fasade in okraske so si privoščili bogatejši posestniki in posamezniki. Na fasade so slikali namreč patrone – svetnike in svetnice z imeni, ki so bila med kmečkim prebivalstvom v 18. in 19. stoletju najpogostejša.

Prav podoba sv. Florjana je simbolično izražala zaščitništvo zoper požar. To je po svoje razumljivo, saj ni treba posebno razlagati, da se je kmečki človek v svoji leseni hiši najbolj bal ognja in kako malo si je znal pomagati, če ga je že doletela ognjena stihija. Pa če je bil za to kriv sam oziroma njegova neprevidnost ali pa so bili požari posledica udarov strele in podobno. V prvi polovici 15. stoletja se je v Italiji pojavilo slikanje zaobljubljenih slik v zahvalo za izkazano milost. Pregled ohranjenih votivnih slik na Slovenskem priča o tem, da so v 17. stoletju darovali take slike plemiči, meščani in duhovščina. V 18. stoletju so se med naročniki votivnih slik pojavili nekateri kmetje. Na eni izmed takih slik v cerkvi sv. Lenarta v Zakalu pri Kamniku je tudi podoba sv. Florjana, ki gasi požar v tem starem mestu. Slika je nastala leta 1779.

Na kmetijah so se ob koncu 16. stoletja pojavile prve poslikane skrinje, šele v 19. stoletju pa se je uveljavila figuralna motivika. Najstarejša znana skrinja s figuralnim motivom in podobo sv. Florjana nosi letnico 1793 in je last Gorenjskega muzeja v Kranju.

Podoba gasilskega zavetnika je spremljala preprostega človeka na vsakem koraku, zato tudi ni čudno, da so jih ljudski umetniki risali in slikali na steklo pa na preproste vaške kapelice, na panjske končnice; sposodil pa si ga je celo pečar za pečnico kmečke peči.