KAMNIK »Tisto nedeljo sem bila pri njej, kot vsak dan, odkar so jo aprila predlani sprejeli na intenzivno nego. Obisk je trajal samo dve uri in samo jaz sem bila lahko v sobi, kjer je ležala, tako hudo je že bilo. Rekla mi je, da bi rada malo zadremala. 'Kar daj, ljubica,' sem ji rekla. Ko pa se je zbudila, je dobila grozen napad, ni več mogla do zraka. 'Ne jokaj, mami. Prosim te, ne jokaj!' Samo še to je izdavila. To so bile njene zadnje besede.« Tako pretresljivo in s solzami v očeh razlaga Rozalija Kovačič, 73-letna upokojenka iz Kamnika, ki je 21. septembra 2014 po hudi bolezni izgubila svojo edino hčerko, 51-letno Dragico.
»Teh prekletih 17,02!«
Dragica Kovačič je bila učiteljica slovenščine na eni od kamniških osnovnih šol. »Zelo so jo imeli radi,« se z grenkim nasmeškom spominja oče Drago. »Aprila 2014 je v šoli dobila napad, zgrudila se je sredi hodnika. Z rešilcem so jo odpeljali na urgenco in naredili par preiskav. Ko so nam povedali, da ima najhujšo obliko levkemije, za katero sploh ni zdravljenja, je bil to grozen šok. Napovedali so ji le par dni življenja. No, pa se je revica mučila še nekaj mesecev.«
V teh nekaj mesecih, torej od aprila do septembra, ko je umrla, so starši prevzeli polno odgovornost zanjo. »To pomeni tudi pooblastila za plačevanje položnic. Dragica je živela v bloku in je vsak mesec dobila nekaj položnic s pavšalnimi zneski, tukaj je bil še strošek za telefon...« Upokojenca sta se kljub izjemnemu psihičnemu pritisku, ki sta ga doživljala, ko jima je umirala hčerka, trudila, da bi vse obveznosti sproti poravnala. »A se je zgodilo, da smo v vsej tej zmedi in obupu Metalki Ljubljana, upravniku bloka v Klavčičevi ulici v Kamniku, kjer je stanovala Dragica, pozabili plačati 17,02 evra. Te preklete številke – 17,02 – ne bom pozabil do konca življenja,« Drago stisne zobe.
Še sodne stroške!
»Ko je Dragica umrla, sva bila nekaj časa v takšnem šoku, da se sploh nisva zavedala sveta okoli sebe,« se spominja Rozalija. »Morda je za teh 17 evrov res prišel še kakšen opomin, seveda na ime umrle hčerke, ampak se nama je zaradi njene smrti zdel ničen,« razloži obupana mama. A pri Metalki Ljubljana niso odnehali. Kot je razvidno iz zapisa, ki so jima ga poslali 3. junija 2015, torej skoraj devet mesecev po Dragičini smrti, so se na okrajnem sodišču v Kamniku, kjer je potekala zapuščinska obravnava po pokojni učiteljici, pozanimali, kdo je njen zakoniti dedič. »Ker sem to jaz, so položnice in opomine začeli pošiljati meni.«
Ko sta zakonca Kovačič v začetku septembra lani za teh 17 evrov dobila še zadnji opomin pred tožbo, sta se odločila, da je pritiskov dovolj, in sta položnico plačala, kar dokazuje tudi odrezek, na katerem je žig z datumom 15. 9. »Ko je bilo to plačano, sem mislil, da je stvar zaključena. In da bo naša Dragica zdaj končno lahko v miru počivala.« Pa sta se zmotila. Metalka Ljubljana jima je namreč po plačani položnici poslala še zahtevo za poravnavo sodnih stroškov v višini 55 evrov. »Takrat pa mi je prekipelo! Imel sem vsega dovolj! Več mesecev so naju vlačili po sodiščih, da sva plačala tistih borih 17 evrov! In to v času, ko sva žalovala za svojo hčerko edinko! Nakar sva jima tisti denar dala, pa jim še ni bilo dovolj! Ko so hoteli, da jim plačava še 55 evrov sodnih stroškov, sem jim dal jasno vedeti, da tega ne bom pogoltnil!« vidno pretresen pripoveduje Drago. Čeprav sta podjetje obvestila o tem, ju je vsak dan strah, kako daleč še mislijo iti. »Vsak dan prestrašeno pregledam kuverte, samo čakam, da bom na kakšni spet zagledala njihov logotip.«
Ko tako pretreseno onemita, k Rozalijinim nogam smukne ljubka bela psička. »Oh, ti moja Šana,« zavzdihne in jo poboža po kuštravi glavici. »Veste, Dragičina je bila. Ko je bila že čisto na koncu, mi je rekla: 'Mami, če ne moreta skrbeti zanjo, pokličita lastnico, ki jo je imela pred mano, zagotovo jo bo vzela nazaj.' Seveda tega nisva storila. Šana je vse, kar nama je še ostalo,« in jo še enkrat premagajo solze.
Metalka Ljubljana brez odgovorov
Podjetju Metalka Ljubljana smo poslali nekaj vprašanj v zvezi s primerom. Kdaj so bili seznanjeni, da je Dragica Balantič umrla, in kakšna je sicer njihova politika do dolžnikov – ali proučijo vsak primer posebej in koliko so odprti za njihove osebne zgodbe (sploh pri tako minimalnih zneskih). Odgovorov, kot pravijo, nam ne morejo posredovati, dokler ne dobijo »pooblastila, s katerim boste verjetno izkazali, da vam lahko posredujemo osebne podatke, ki so povezani z upniško-dolžniškim razmerjem«.
