Na smrtni 
postelji si je 
premislila

LOKA PRI ZIDANEM MOSTU – Albina Roštohar s Senovega je tipična upokojenka; leta, ki jih nosi, in čas so jo upočasnili, niso pa je ustavili. Najstarejša stanovalka doma starejših občanov v Loki je namreč kljub častitljivim letom ostrega duha in izvrstnega spomina. »Razen za tisto, kar mi ni pogodu. Za tisto se pa včasih kar naredim, da ne razumem, ne slišim ali da sem pozabila, pa je,« nam hudomušno pomežikne Albina. 
Njen sin Jože pravi, da je mama preprosto enciklopedija znanja, izkušenj in pogledov na svet. Če bi se hoteli, bi se z njo lahko v nedogled pogovarjali o anekdotah, prigodah, življenjskih dogodkih in modrosti, saj človek v sto letih in na življenjski poti, kot je bila njena, zares doživi marsikaj. Kljub abrahamu, ki jo je obiskal kar dvakrat, se zna Roštoharjeva tudi spreti, če je treba, kadar zagovarja katera svoja stališča in poglede.

Zaradi njenega bistrega duha so se ob neki priložnosti pošalili, da je kot gospodična Marple, tista priletna gospa, ki je v kriminalnih romanih Agathe Christie razrešila ničkoliko zapletenih umorov. Albina resda ni detektivka, vseeno pa zelo budno spremlja vse, kar se dogaja. Da, tudi politiko. Ampak njeno mnenje, hudomušno pravi, ni niti za Slovenske novice.

»V življenju sem doživela in preživela preveč politike in politikov, zato se ne slepim,« pribije. Verjetno že ve, o čem govori. Preživela je dobre in slabe čase, vojne, revščino, povojno obnovo, razcvet... In glede na njena leta tudi vrsto ljudi.

V mladosti je bila dekla, nato kuharica v Zagrebu, med 2. svetovno vojno na gradu v Mokricah, potem je šla s trebuhom za kruhom v Nemčijo in še marsikam. »Bila sem šivilja, vrtnarka, vzgojiteljica, poznavalka zdravilnih rastlin … Ne boste verjeli, tudi političarka!« se pri tem smeji svoji opazki o politikih.

Pred dobrima dvema letoma je bila že na smrtni postelji in tik pred slovesom. »Ampak sem si premislila. Po razmisleku se mi je zdelo, da pa le še ni čas,« se namuzne.

Ravs zaradi tablete

Dobro leto je že v domu v Loki, a se kljub udobju in oskrbi še vrača domov. »Ja, seveda, saj je treba kakšen dan dopusta! Pa malce kontrole tudi, kaj in kako stvari potekajo doma,« pravi.

V domu se dobro počuti, pravi, da je dobila štiri nove sestre. Ne po krvni liniji, marveč odlične prijateljice, s katerimi se razumejo. Pa se nikoli ne sprejo? »Ne, čeprav smo si različne. Oziroma samo enkrat smo se malce zravsale. Zaradi ene tablete. Ampak smo se hitro pobotale. Čeprav je treba, kar je treba, so se vseeno strinjale, da jih redno in pogosto jesti le ni prav prijetno. No, krivda pa je bila tudi moja. Nikoli v življenju nisem jedla tablet niti jih nisem potrebovala. Zdaj pa moram očitno nadoknaditi vse za nazaj,« pove.

Za Galuniča in Slaka

Albina ni vajena, da ne bi bila zaposlena. Zdaj je sklenila dognati, zakaj in po katerih Roštoharjevih se imenuje ulica v Krškem, poleg tega pa naša stoletnica dela vaje, ker bi rada še malce – tekla. Ne sicer urno kot šprinterka in tudi ne maratona, ampak tisti hodnik od njene sobe do stopnišča jo naravnost izziva. »Če bi le noge še migale tako, kot od hudiča še vedno miga jezik, bi bila nadvse vesela. Ampak saj bo …« pripomni. Zaradi bolezni je morala lani pri hoji uporabljati hodalico, potem pa toliko časa ni dala miru, dokler ji niso pripomočka zamenjali s palico. In odtlej da mir.

Še vedno na pamet računa ter preračunava vse, kar je treba. Poštevanko, na primer, bi ji zavidala mladina, ki vsak dan guli šolske klopi.

Zaljubljena je v telenovele, rada pa pogleda tudi dobre filme in razvedrilni program. Rada je imela Maria Galuniča, od političnih oddaj pa ji je najbolj po volji Uroš Slak.

Rada svetuje in lenari

Jezijo jo politiki, razveseli pa pesem. »Zdaj največkrat pojem Kje so tiste stezice,« se pošali na svoj račun. Z veseljem rada svetuje in deli znanje in izkušnje s stoletne poti. Če je katera negovalka kakšen dan v zadregi glede kosila, ji mimogrede in na pamet zdrdra recept za zdravo in okusno jed. Še raje kot svetuje pa lenari. »Čez to ga ni!« kar zakliče. Kljub temu ima doma še vedno zeliščni vrt. Ko pride domov na dopust, kot pravi, ga sama tudi ureja. Tega ne pusti nikomur. No, tu in tam kakšno malenkost že, ampak to je tudi vse. »Da ne morejo reči, da sem tečna,« spet pomežikne.

V domu jo imajo radi in se dobro razumejo z njo. Tu pa tam si ne morejo kaj, da je ne bi malce podražili s politiki.

In kaj pravijo njeni domači? »Ah, naša mama po domače rečeno raztura!« Ob stoletnici, sto svečk je upihnila 5. septembra v krogu družine na Blanci, je imela ob vseh darilih in dobrih željah še eno posebno željo – da bi bila v Slovenskih novicah. Rečeno, storjeno, gospa Albina, in še na mnoga leta!