Na smrt bolnim izklapljali respiratorje

Medtem ko se sodni proces proti zdravniku Ivanu Radanu še nadaljuje, smo naleteli na podrobnosti o dogajanju v UKC Ljubljana takrat in zdaj, ki marsikaj osvetlijo. V roke nam je prišla objava v eni od publikacij, v kateri je dr. Radan pojasnjeval, da zavrnejo veliko sprejemov bolnikov v intenzivni oddelek prav zaradi pomanjkanja prostora.

O tem so namreč tedaj govorili v sekciji mladih zdravnikov, ki so se srečali maja 2011 in na tem srečanju pretresali to težavo. Internist dr. Ivan Radan se je moral sam odločati, ali bo pacienta sprejel v intenzivno enoto ali ne, in to v vse težjih okoliščinah, ko so svojci pričakovali sprejem, možnosti za to pa ni bilo oziroma so bile borne. Podatki pravijo, da so morali kar 15 odstotkom bolnikov zavrniti sprejem na intenzivni oddelek zaradi pomanjkanja prostora. Hkrati so jih 39 odstotkov premestili na oddelke, ker se je pokazalo, da njihovo stanje ni bilo tako slabo, kot je bilo sprva videti.

Druga mlada zdravnica dr. Alenka Goličnik s (tedaj) kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino v UKC Ljubljana (kjer je takrat delal tudi dr. Radan), pa je povedala, da je »odločitev najtežja, kadar moraš enemu od dveh bolnikov dodeliti zadnjo posteljo«. Dr. Radan je dejal, da se mora pri urgentnih primerih odločiti zdravnik, a da mora poslušati tudi bolnika in svojce. Poudaril je, da zgolj informiranje bolnika in svojcev ni dovolj, da je treba preveriti, ali so tisto, kar so jim povedali, tudi razumeli. Kar 30 odstotkov svojcev bolnika v intenzivni negi ni zadovoljnih s komunikacijo, je povedal dr. Radan in dodal, da stara praksa, po kateri svojcem stanje bolnika opišejo nekoliko bolj dramatično, kot je v resnici, ni primerna. Upanje je treba nujno dopustiti ter to razložiti tudi svojcem (citati so iz publikacije Medicina danes, 18. maj 2011).

Zanimivo je, da je dr. Radan že takrat opozarjal, da bi potrebovali tako imenovane step-down enote po vzorcu iz ameriške prakse. To naj bi bil nekakšen polintenzivni oddelek za bolnike, ki ne potrebujejo več intenzivne nege, jih je pa kljub temu treba stalno spremljati.

Da bi potrebovali take enote, je vodstvo klinike stalno opozarjala tudi prof. dr. Bojana Žvan, ki je bila v času, ko je dr. Radan delal na intenzivnem oddelku nevrološke klinike, njegova nadrejena. A se ni zgodilo nič. Pa vendar se je pozneje v zelo »dramatičnih« okoliščinah pokazalo, da potrebujejo prav to. Tako pa je javnost izvedela grozljiva dejstva, da so bolnike, za katere se je vedelo, da bodo prej ko slej umrli, premeščali v sobe, kjer jih niso stalno nadzorovali in kjer so jim tudi izklapljali respiratorje, da so se dušili in v mukah umrli. Step-down enot kljub vsemu opozarjanju niso uvedli. Zato se lahko upravičeno vprašamo, kolikšna je odgovornost tedanjih poslovne direktorice in strokovnega direktorja nevrološke klinike, ki sta vsa opozorila ignorirala. Pa tudi ali ta odgovornost tisti trenutek, ko te osebe niso več v tej funkciji, preprosto ugasne?

Step-down enote na nevrologiji še vedno nimajo! Strokovnjaki so povedali, da je to le ena od možnosti, a je povezana z zdaj že slovito paliativno oskrbo. Se pravi, organizacijo oddelka, kjer bi bolniki v miru in brez bolečin preživeli zadnje ure svojega življenja. Izvedeli smo, da imajo v UKC nekakšno komisijo, ki naj bi se s tem ukvarjala.

Iz UKC Ljubljana smo dobili pojasnilo, posredoval ga je prof. Simon Podnar, strokovni direktor nevrološke klinike, da že dolgo načrtujejo vzpostavitev samostojne step-down enote, za kar naj bi bila namenjena enota za možgansko kap. Vendar ne pove, da je bila uvedena posebej za bolnike z možgansko kapjo (tako imenovane akutne bolnike) in je tudi namensko financirana. Step-down enota pa naj bi bila za kronične bolnike po možganski kapi. Naloga vodstva klinike (tedaj je bil to dr. David B. Vodušek) je torej bila, da na strokovni svet UKC Ljubljana in na razširjeni strokovni kolegij (RSK) za nevrologijo predlaga uvedbo te enote. Če bi svojo nalogo opravil, ko se je pokazala potreba, bi to enoto že davno imeli.

Pacienti zdaj na oddelku za intenzivno terapijo nevrološke klinike ostajajo dlje, kot bi bilo potrebno. Glavna ovira naj bi bila prostorska stiska, ki naj bi bila posledica neurejenega odpuščanja težje prizadetih bolnikov po možganski kapi. Opozoriti velja, da RSK za nevrologijo v zadnjih treh letih o uvedbi step-down enote ni spregovoril niti besede. To pa pomeni, da so resnična ovira ljudje, ki bi morali to urediti, pa niso.

Kot pravi prof. Podnar, naj bi enoto ustanovili v prostorih, ki jih zdaj zasedajo večinoma neakutni pacienti. »Ko bodo v Sloveniji vzpostavljene zadostne kapacitete negovalnih in rehabilitacijskih oddelkov, bo tudi za našo step-down enoto posijalo sonce. To pa je žal zunaj pristojnosti UKC Ljubljana. V UKC Ljubljana že več let opozarjamo na ta problem, da nam ostajajo težko bolni pacienti, ki potrebujejo samo še nego, in ni več potrebe, da zasedajo postelje na nevrološki kliniki. Medijem bi bili zelo hvaležni, če bi javnost opozorili na pereč problem pomanjkanja negovalnih kapacitet, kar vodi v neracionalno rabo zdravstvenega denarja,« je še zapisal strokovni direktor nevrološke klinike.

Enostavno povedano to pomeni, da bi morali bolnike po možganski kapi, ki ne potrebujejo več zdravljenja, temveč nego, poslati v regionalne bolnišnice oziroma negovalne ustanove. Bolniki, ki jih zadene možganska kap (to so akutni bolniki), pa potrebujejo zdravljenje v intenzivnem oddelku. Ko si dovolj opomorejo, da intenzivne nege ne potrebujejo več, bi jih lahko premestili v step-down enoto, kjer bi jih še vedno stalno spremljali, saj so možne dramatične spremembe. Imeti pa bi morali tudi paliativni tim in postelje za bolnike, ki se jim bliža zadnja ura. Tako pa je vse pomešano, neorganizirano, vse v škodo bolnikov, ne da bi vodstvo vsa ta leta kaj ukrenilo.