Na smrt bolnemu so vzeli še otroke

LJUBLJANA – Na terenih smo, verjemite, spoznali že preveč staršev, ki s svojimi otroki niso ravnali lepo. V romskih naseljih, denimo, smo opazili nič koliko povsem razpuščenih malčkov, ki so životarili v najslabših higienskih razmerah, še več, njihovi starši so jih že v naslednjem hipu silili celo v prosjačenje. Ali pa v družinah s hudimi odvisniki, ko se nam je milo storilo ob pogledu na njihove komaj rojene potomce …

Za debelimi stenami se po vsej naši domovini skrivajo laboratoriji neznosnih razmer, kjer najkrajšo vselej potegnejo – najmlajši. O teh talčkih nasilnih in razdražljivih, zanemarjenih in zapitih staršev, ki v bistvu to sploh ne bi smeli biti, le redko izvemo. Starši za svoje početje premalokrat odgovarjajo. Z njimi se, če se, ubadajo socialni delavci, vsemogočni kralji končnih odločitev. Ki v zgoraj omenjenih primerih (še) niso ukrepali.

Odvzem otrok je razumljivo – najskrajnejša rešitev. Glede na to, da je ta odločitev tako sporna in redka, je prav zato tudi vselej krivična, kadar se o tem odloča na že znan birokratski način ali, še huje, kadar o tem odloča subjektivna, pa čeprav strokovno podprta presoja – nekega uradnika ali uradnice.

Ko smo pred dnevi obiskali obupana zakonca Pavlin, ki so jima na junijski torek vzeli pet, sedem in devet let stare otročiče, smo trčili ravno ob to sila sporno odločitev centra za socialno delo. Obenem smo trčili še ob neznosno tragedijo, o kateri nas je obvestila 19-letna Tadeja. Najstarejša hči.

Zadnje ure brez otrok

Visoko v Zasavskem hribovju smo prisluhnili njenemu očetu Ivanu. Ta je lani praznoval abrahama. Lani aprila ga je napadel še – smrtonosni rak. »Do oktobra sem bil še pokreten,« je dejal. Naposled pa se je karcinom razširil na hrbtenico. »Mene v bistvu ni bilo več. Smrti sem le za las že dvakrat ubežal. Da sem še vedno tu, sem samo zaradi otrok. Samo oni so me obdržali pri življenju,« je pojasnjeval iz invalidskega vozička, na katerega je prikovan zaradi ohromljenih nog. Njegova žena in mama odvzetih otrok ni zmogla zbrati dovolj moči ter se pridružiti.

»Ali veste, koliko življenja mi je še ostalo?« nas je šokiral razočarani Ivan. Molčali smo. »Potem pa pride socialna delavka, ki me je jasno videla ležati tam na postelji, ter mi pred mojimi nemočnimi očmi odvzame otroke! Se je mogoče vprašala, za koliko mi je v tistem še dodatno skrajšala življenje?!« V njegovih solznih očeh je bilo čutiti kalvarijo. »Ali res tako težko razumejo, da bi svojo zadnjo uro tako rad dočakal med svojimi otroki, da bi se lahko od mene normalno poslovili, ne pa da bodo v času mojega slovesa raztepeni nekje daleč po svetu?! Po moji smrti, če res ni druge možnosti, naj gredo, toda dokler sem še tu, bi želel imeti svoje otroke ob sebi!«

Po izpovedi, ki je drla iz njegovega srca, je poprosil najstarejšega sina, 20-letnega Andreja, naj mu popravi kateter. Ta je, odkar je njegov oče tako hudo zbolel, prevzel – ne le vlogo zdravstvenega tehnika, ampak tudi starševsko. »Vse je padlo na njegova pleča...«

Barvica v ušescu

»Na žalost me ni bilo tu,« se je Andrejevo dekle Ines spominjalo črnega dopoldneva, ki jih je vse skupaj tako pretreslo. Ki je botrovalo, kot smo izvedeli, deževni nedelji izpred treh tednov, ko je najmlajši sinek, »velik borec, trmaste in silno brihtne narave, ki obožuje računalnike in tehnična dela«, je sedemletnika opisal oče, nenadoma tako nesrečno padel, zadel ob steklena vrata, ter si globoko porezal nogo. Ker je bil Andrej v službi, je Ivan poprosil Tadejo, naj ga odpelje v bolnišnico. Tam so mu zašili nogo. »Ko je prišel domov, sem opazil, da s pobom nekaj ni v redu. In res: že kmalu zatem je izgubil zavest,« se je spominjal Ivan. Tadeja ga je znova odpeljala v špital. Kjer pa so ugotovili, da je imel v ušescu še tujek, pravzaprav košček barvice. »Kar je pri CSD očitno izbilo dno!« je prepričan Ivan. »Češ da je bil otrok zanemarjen in ogrožen!«

Že prej, kot pravi Ivan, sta z direktorico CSD, »sklenila, če bi bilo z mojo ženo slabše in ne bi mogla skrbeti zame in za otroke, naj jih nemudoma obvestim, da poskrbijo za otroke«. Toda Ivan vztraja, da je bilo za otroke – poskrbljeno. In da z ženo ne opuščata skrbi nad njimi, čeprav ju je nekdo že pred petimi leti prav zaradi tega anonimno prijavil na CSD. Vse odtlej so bili tudi pod nenehnim drobnogledom.

Pa so bili res v najboljših možnih rokah, smo vprašali Ivana. »Ogroženi niso bili,« je dejal. »Če bi bili, bi poskrbel, da ne bi bili več. Ne nazadnje sta tu še polnoletna Andrej in Tadeja …«

Oči, rad te imam

V torek so se pripeljali. »Nismo vedeli,« poreče slabotni Ivan. Že na oknu jih je videl Andrej. »Au, prišli so, nič dobrega se nam ne piše,« je menda izrekel. Najmlajša otroka sta bila doma; njun devetletni bratec, otrok s posebnimi potrebami, je med tednom tako ali tako v internatski oskrbi.

»'Prosim preberite in podpišite!' mi je naročila direktorica. Nisem podpisal. Počil mi je film. 'Če ne bo šlo zlepa, bo šlo zgrda,' mi je še zagrozila. Rekel sem ji, prosim, če zapustite hišo! Otroke mi boste vzeli, pa še grozite mi v lastni hiši!« se je spominjal Ivan.

»'Dajte mi pomagati otroke v avto spraviti,' se mi je celo upala reči,« se je z grozo spominjal – najstarejši izmed petih otrok. Menda je šlo tudi socialni delavki tedaj na jok. »Ali ste normalni, tega pač ne boste doživeli!« ji je le srepo zabrusil Andrej. Ter ji še siknil: »Gospa, to je kraja otrok!«

Ivan je otroka vendarle pospremil do avtomobila. Če se že ni mogel posloviti od devetletnega, se je želel vsaj od obeh najmlajših. »Oči, rad te imam,« naj bi tedaj izrekel tisti, ki je imel zadnjič košček barvice v ušesu. »Kdaj naju boš prišel obiskat?« pa ga je ljubeče pobarala še njihova najmlajša princeska.

Ker na tistem norem vrtiljaku, ko je Andrej izgubil brata in sestro, njegov oče pa kisik, ki ga je ohranjal pri življenju, nista imela prav nobene volje in moči, da bi se zazrla v dvanajst strani dolg sklep in začasno odločbo o odvzemu otrok in oddajo v rejništvo, sprva niti nista vedela, kam odhajajo. Zdaj vedo. Toda radi bi jih nazaj. Še posebno oče Ivan, nekdanji gasilec, varnostnik in delavec v papirnici: »Bil sem še najstnik, ko mi je umrl oče. Zato predobro vem, kaj pomeni živeti brez enega od staršev.« Še enkrat si je obrisal solzo. »Če je že mamica takšen trn v peti, ne morem razumeti, zakaj CSD potem ne dovoli, da bi skrbništvo nad njimi prevzela Tadeja in Andrej?«

Delovanje pristojnega CSD in njegovo skrb za te tri otroke, ki resda niso živeli v popolnem okolju, po svoje razumemo. Ne razumemo pa številnih drugih primerov, v katerih nebogljenci ostajajo doma, v laboratorijih neznosnih razmer. In jih CSD niti ne povoha.