Na škorpijonovi muhi

Če pobrskam po minulih petindvajsetih letih izhajanja Slovenskih novic, se znajdem pred množico dogodkov, ki so se mi globoko vtisnili v spomin. Eden od teh je bil prav na začetku, dva dneva po razglasitvi samostojnosti Slovenije, ko je tedanja jugoslovanska armada sprožila sovražnosti na vseh frontah, da bi preprečila našo osamosvojitev.

Tega dne, 27. junija 1991, zjutraj so iz vrhniške tankovske vojašnice velike jeklene pošasti krenile skozi Ljubljano proti letališču Brnik. Med prodorom pa je skupina treh tankov z neizkušeno posadko mladih vojakov zašla s poti in znašli so se na cesti proti Toškemu čelu. Tudi tam so bile, kot po vsem mestu, postavljene barikade, ki so jih sestavljali mestni avtobusi. Toda tanki so pred seboj rušili vse. Sledil sem trem zablodelim, ki so po Cesti Andreja Bitenca prodirali naprej. Mimogrede so prebili barikade, za njimi so ostali izmaličeni avtobusi.

Kmalu zatem sem uzrl dva tanka, ki sta obstala na gozdni cesti, vojaki so pozorno opazovali okolico. In kje je tretji? Njegova pot se je končala na dnu strme grape, kajti neizkušena posadka ni zmogla obračalnega manevra, in 40-tonski okupator je zdrsel več sto metrov po strmem gozdu v globino. Pri tem je posekal nekaj dreves in končno obstal med polomljenimi vejami.

Odločil sem se, da se na svoje oči prepričam, kakšne so posledice težkega zdrsa. Zanimala me je usoda posadke. Proti dnu grape sem se spustil po poti, ki jo je utrl tank. Toda komaj sem tudi sam zdrsnil navzdol, me je ustavil glasen poziv: »Stoj, nazad, pucaču!« »Pa menda ne boste streljali na človeka,« sem zavpil, nato pa me je zaradi strmine vrglo na rit in premetavalo po koreninah, dokler se nisem pridrajsal naravnost pred jekleno pošast. Šele tedaj sem opazil, da imajo vsi trije člani posadke v rokah orožje, škorpijone, naperjene proti meni. Prvo, kar sem zinil, je bilo verjetno precej neumno slišati: »Na, pa sem si umazal hlače. In to zaradi vas, da bi videl, ali ste še živi.«

Led je bil prebit, orožje so povesili. »Živi smo, a prestrašeni,« je rekel golobradi mladenič iz Zagreba. Druga dva, eden Srb, drugi Bosanec iz Banjaluke, sta se strinjala s kolegom. »A kako se počutimo? Veseli smo, da smo tole preživeli, drugo nas ne zanima. Smo popolni zelenci. Naš komandir je v trenutku, ko smo zdrsnili, odskočil s tanka, potem pa nam poslal ukaz, da moramo streljati na vsakogar, ki se bo približal. Kot vidite, tega nismo izpolnili. Ko pa ste že tukaj, imate kaj cigaret?« In prosili so me, naj jih ne fotografiram, da ne bi imeli pozneje težav.

Tak je bil moj prvi stik s sovražnikom. Lahko le ponovim, da sem ob pogledu na mlade fante, ki niso vedeli, kaj se dogaja, občutil vse kaj drugega kot sovraštvo. Takrat sem spoznal, da to ni njihova vojna. V naslednjih dneh sem tudi zaradi tega spoznanja lažje opravljal delo; brez sovraštva do onih, za katere sem vedel, da si želijo le eno – čim prej domov.

Tank, zagozden v grapi pod Toškim čelom, pa je bil naslednje dni polno zaseden; okoliški otroci so kljub opozorilnim tablam o prepovedi veselo plezali po pošasti in se igrali male vojake.