Po veliki noči, največjem krščanskem prazniku, ki smo ga Slovenci dostojno proslavili, saj jemo in pijemo vsi radi, to je ena redkih stvari, pri katerih se ne razdvajamo, bo po nekaj dneh predaha že jutri dan upora proti okupatorju, ki se je desetletja imenoval dan OF in ga ljudstvo tako imenuje še danes, zlasti tisto, ki spoštuje upor proti okupatorjem. V maju bodo prevladovali revolucionarni prazniki, prvi, drugi, četrti, deveti in petindvajseti maj, pa še kaj partizanskega se bo našlo za praznovanje in na jezo desnega pola slovenske politike.
Edvardov ni bilo zaradi varnosti
Najbrž si bodo tisti srečneži, ki še imajo službe, letos spet privoščili tako imenovani most, kar pomeni, da bodo prihodnji teden vzeli tri dni dopusta in bodo kjer koli že, razen na delovnem mestu, kar deset dni. Prav gotovo je tako podaljševanje praznikov ena od slovenskih posebnosti, ki izvira iz socialističnih časov v Jugoslaviji. Že danes zvečer pa bo v Stožicah spet donela borbena in partizanska pesem, prepevalo jo bo tudi številno občinstvo, na raznih čivkačih (twitterjih) in še kje pa bomo lahko spet prebirali, kdo med desettisoči v dvorani je pel bolj na glas, premierka Bratuškova ali Milan Kučan, pa kako živo rdeče barve kravato ali ruto je kdo nosil(a), predvsem pa kdo je pevsko pritegnil in ploskal združenim partizanskim zborom, ko so ti zapeli Bandiero rosso.
Praznik upora proti okupatorju pod tem imenom praznujemo od 1992., prej smo mu torej rekli dan Osvobodilne fronte ali pa kar dan OF. Na ta dan 1941. je bila v Ljubljani ustanovljena OF, čeprav naj bi bila v resnici že dan prej. V hiši esejista ter literarnega in gledališkega kritika Josipa Vidmarja v Rožni dolini, na tedanji Večni poti, so se takrat sestali predstavniki Komunistične partije Slovenije Boris Kidrič, Boris Ziherl in Aleš Bebler, krščanski socialist in sindikalist Tone Fajfar, sokol Josip Rus ter kulturniki Ferdo Kozak, Franc Šturm (potem ko sta ga marca 1944 agenta tajne domobranske policije nasilno odvedla od doma, se je za njim izgubila vsaka sled) in Josip Vidmar. Edvarda Kardelja in še enega Edvarda, Kocbeka, takrat prvih mož komunistov oziroma krščanskih socialistov, na nočnem sestanku pod Rožnikom menda ni bilo zaradi njune varnosti. OF je od ustanovitve in med vojno vodil Boris Kidrič, partizanski vrhovni politkomisar Peter Kalan, sicer izobražen mož, ki je kmalu po vojni, 1953., ko je bil na visokem položaju v Beogradu, umrl za levkemijo. Za njegovo krsto na pogrebu v Ljubljani je domnevno šlo 200.000 ljudi, pokopan je v grobnici narodnih herojev v parku poleg parlamenta. Kidričev oče je bil literarni zgodovinar in znanstvenik France Kidrič, veliko vlogo med vojno pa je imela tudi njegova žena Zdenka, tudi zelo stroga in sposobna tovarišica, ki je bila na vrhu varnostnoobveščevalne službe (VOS), rajna je sedem let.
Za Egipčane predraga
Zidano in leseno stavbo v alpskem slogu na Cesti 27. aprila 51 so že davno poimenovali Vidmarjeva vila – po mogočni in ugledni ljubljanski družini, ki je nekoč živela v njej. V njej so bili v treh stanovanjih nameščeni: v pritličju lastnik vile, premožen podjetnik Josip Vidmar st., v prvem nadstropju Josip Vidmar ml., pozneje med ustanovitelji OF, v drugem nadstropju, mansardi, pa druga hči Vidmarja st. Ivana Skrbinšek (poročena z Milanom Skrbinškom, znanim gledališkim igralcem). Starejši brat oefovca Josipa, Milan Vidmar, znameniti elektrotehnik, prvi slovenski šahovski velemojster, tam ni nikoli stanoval, kupil si je namreč hišo tik zraven vhoda v današnjo reprezentančno vilo Podrožnik. Milan Vidmar je bil profesor, dekan in rektor ljubljanske univerze ter član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, tudi snovalec fakultete za elektrotehniko. Leta 1948 je ustanovil Inštitut za elektrotehniko, ki danes nosi njegovo ime.
Vidmarjevo vilo, resda spomeniško zaščiteno, ki pa je – čisto po slovensko – tudi zaradi tega desetletja propadala, sta pred nekaj leti kupila zakonca Gorazd in Lara Jančar. Po vseh zahtevah spomeniškega varstva sta jo obnovila in jo oddajata, v njej je bila diplomatska rezidenca Egipta; ko je Egipčanom po padcu Mubaraka postala predraga, je nekaj časa samevala, zdaj pa je v njej nemška rezidenca, v njej torej stanuje veleposlanica Nemčije pri nas Anna Elisabetha Prinz.
Zanimivo, da sta še do pred nekaj leti v neposredni bližini Vidmarjeve vile živela dva moža, eden je zdaj že pokojni, drugi pa je hišo prepustil hčerama in živi v Strunjanu, v hiši, ki jo je podedoval po očetu. Gre za Matjaža Kocbeka, pesnika in slikarja, ter Gojka Kavčiča, pred leti predsednika uprave Pozavarovalnice Triglav Re, zdaj svetovalca. Prvi je sin velikana naše polpretekle zgodovine, velikega poeta Edvarda Kocbeka, drugi tudi partizana in karizmatičnega povojnega politika Staneta Kavčiča, petelina, ki je prezgodaj pel in bil zato odstranjen. Dodatna zanimivost je, da je Stane Kavčič večino življenja po vojni in z ženama (Ranko in Angelco) ter otroki iz dveh zakonov preživel v drugi vili, še bližje znameniti Vidmarjevi, ki jo je po njegovi smrti vdova Angelca prodala, v njej je že dolgo poljsko diplomatsko gospodarsko predstavništvo.
Katera je prava Vidmarjeva vila?
Josip Vidmar se je po vojni preselil v Dukićevo vilo na Cesti 27. aprila 1 tik ob železniški progi proti Trstu, kjer še zdaj živijo njegovi potomci. Mogočna stavba je bila menda zgrajena leta 1911, v njej se je rodil znani slovenski dramaturg Andrej Hieng, pozneje, ko je njegova mati bankrotirala, je hišo odkupil gradbenik Adolf Leo Dukić, v Ljubljani znan tudi po Dukićevih blokih v središču mesta. Vile je po vojni nova oblast preprosto bodisi zaplenila (tako Dukićevo) bodisi nacionalizirala, kar je bilo pravzaprav eno in isto. Le s to razliko, da je morala samostojna Slovenija nekaj desetletij pozneje ob denacionalizaciji prvim marsikaj povrniti. To je bilo tedaj normalna stvar, razen za lastnike kajpak, zaradi tega se ni nihče razburjal, vsaj na glas ne. No, Dukić kakšen velik grešnik, vsaj v smislu kolaboracije z Italijani in Nemci ni bil, če sploh. V vilo Moskovič na Levstikovi, kjer je danes sedež stranke SD, se je tako vselil Tone Fajfar, v klasično meščansko vilo Ebenspangerjevih (judovske družine, katere skoraj vsi člani so tragično končali v nemških uničevalnih taboriščih), kjer imajo danes prostore Društvo slovenskih pisateljev in PEN ter znamenita restavracija, ki jo je nekdaj vodil Marjan Miklič - Miki, zdaj pa jo njegova vdova Oli, Boris Kidrič in Boris Ziherl, v vilo Bahovec (ko so gradili Cankarjev dom, so jo podrli) na Erjavčevi pa Ivan Maček - Matija.