Na šebreljski planoti: od piščali do Masade

CERKNO – S ceste Keltike, ki povezuje idrijsko-cerkljanski svet s Posočjem in osrednjo Slovenijo, se pri Reki čez most nad Idrijco v strmino proti Šebreljam vzpne serpentinasta asfaltirana pot. Hiše vasi z nekaj več kot tristo prebivalci na majhni zakraseli planoti vrh strmih sten nad sotesko Idrijce in grapo potoka Sevnice počivajo v treh kupčkih kot Dolenja, Srednja in Gorenja vas. Vse tri s še Šebreljskim Vrhom nad dolino potoka Kanomljice sestavljajo vas Šebrelje, ki je zaslovela po letu 1995 z najdbo 50.000 do 60.000 let stare neandertalčeve piščali v jami Divje babe. Soseska, ki se razteza na nadmorski višini od 260 metrov na severni strani ob Idrijci do 1079 metrov visokega Vrhovca, pa je že veliko prej, še pred prvo svetovno vojno, zaradi ugodne mikroklime postala priljubljen izletniški in počitniški kraj za tržaško gospodo.

Ljubitelji na sledi starin

Pod Šebreljami so na Gradu pri Reki izkopali, kot poroča spletni portal Arheološkega parka Divje babe, številne »železne konice izstrelkov katapultov, kopij in različnih tipov puščic ter svinčene izstrelke (želode), ki so jih izstreljevali s pračami, pa tudi žebljičke, s kakršnimi so bili okovani podplati obuval rimskih vojakov, in zaponke, kakršne so nosili rimski vojaki«. Najdbe na okoli dvajsetih hektarjih so dragocene »zaradi velike redkosti in izpovednosti ostalin, ki kažejo na rimsko vojaško obleganje, in so bile najdene na mestu, kjer je spopad potekal«. Še starejše so tamkajšnje številne keltske najdbe.

Spomin na rimsko utrdbo na razglednem robu planote, kjer se zdaj beli cerkev, je ohranila ljudska pripoved. Cerkev je posvečena sv. Ivanu, torej sv. Janezu Krstniku, ki goduje ob poletnem sončnem obratu (24. junija). Prav tam naj bi v poganskih časih stalo svetišče Sonca.

Kot prikazuje film Neandertalčeva piščal pred kratkim umrlega novinarja Jadrana Strleta, je leta 1978 Kraševec J. Škabar, ko je z motikco malo zakopal pred vhodom v jamo Divje babe – izkopal čekane. Nesel jih je pokazat arheologom, ki so mu potrdili slutnjo, da so pripadali jamskemu medvedu.

Tako je ljubiteljski radovednež posvetil poklicnim arheologom, kje jih morda čaka še več zakladov. In so potem izkopali neandertalčevo piščal, najstarejše glasbilo na svetu.

Primer ni osamljen. Med navdahnjenimi ljubiteljskimi arheologi je tudi Ljubljančan notranjskih korenin Dimitrij Kebe. Zgodovina ga je skupaj z zemljepisom pritegnila že kot osnovnošolca, a ga je poklicna pot peljala povsem drugam. Pa vendar ostaja že vse življenje zavezan starinam. Triinšestdesetletnik je razvil prav zavidljiv čut, kako jim slediti, kje jih iskati. Le drezati v tla, da bi sam preveril in dokazal, si ne upa več. Potem ko je najdeni bronasti novčič, ki ga je muzejski strokovnjak ocenil na 8200 takratnih slovenskih tolarjev, ponudil za odkup muzeju, mu je, kot sam pravi, za oslovo senco kranjsko sodišče prisodilo pogojno kazen treh mesecev s preizkusno dobo treh let. Tako ga je pravna država – ki tudi z njegovim primerom dokazuje, kako z njo ni šale – prisilila, da si arheološka najdišča sicer lahko še naprej pridno ogleduje, a si pod površino podrezati ne upa.

Svetišči Sonca in Zemlje

Marsikaj opazijo že oči pozornih sprehajalcev. Ker pa že iz izkušenj vedo, da državne ustanove njihovih naznanil ne bodo zganile, se raje zaupajo ljubiteljskim arheologom. Tudi Kebetu. Tako ga je neki angleški pohodnik, ki je pod Špikom opazil nenavadne formacije kamnov, opozoril, da ga spominjajo na znameniti Stonehenge. Kebe je potem v najdbi prepoznal starodavno sončno svetišče: »Ob poletnem solsticiju, ko je dan najdaljši in noč najkrajša, sonce točno po astronomsko geofizikalnem času, ko se začne poletje, obsveti 20-metrski malik, da se ves okoplje v soncu.«

Prijatelj spet je Kebeta povabil v Šebrelje, kjer naj si ogleda kraj nekdanjega sončnega templja. Podvizal se je na slavno planoto in že pred vasjo ga je na levi pod cesto najprej očaral gozd, ki je po njegovem mnenju »lepši od vsakega parka«.

Med tremi poletnimi obiski Šebrelj in nato še jesenskim je Kebe prepoznal na južni strani vasi gradišči, večje in manjše, iz bronaste dobe. Vsako na svojem griču nad hišami mu potrjujeta obstoj s še dokaj prepoznavnimi obzidji.

Ob poti proti lokaciji davnega sončnega templja je v zaobljenih kucljih zaslutil grobiščne gomile, nekropole. Kako je bil šele pozneje presenečen, ko je v specialki odkril, da je ledinsko ime za ta kraj – Mirišče. Slovar slovenskega knjižnega jezika sicer razlaga, da beseda označuje »razvaline starodavne naselbine, gradišče«, a Kebe ve, da je koren besede v pokopališkem miru. Še danes pravimo o pokojniku: »Naj počiva v miru.« Naslednjič je Kebe povprašal domačina z Mirišča, ali kaj ve o pomenu tega imena. Vprašani pa kot iz topa: »Ker so ob gradnji prve hiše našli človeške grobove!«

Kebe že dolgo tudi ve: »Če je zgoraj svetišče Sonca, je spodaj svetišče Zemlje, se pravi plodnosti in setve. Prvo na skalnati vzpetini, drugo ob vodi.«

S tem vedenjem je zlahka našel sv. Ivanu ustrezajoče spodnje prazgodovinsko svetišče ob potoku Sevnici.

Kdaj bo uradna arheologija zbrala dovolj moči, da bo preverila Kebetove zaznave, kot tudi zaznave njemu podobnih ljubiteljev, je pa seveda čisto druga zgodba.