Na Sabotinu rušijo in spet obnavljajo Tita

SOLKAN – Leta 1978, slabi dve leti pred smrtjo maršala Tita, je Zveza socialistične mladine Nova Gorica tik pod vrhom Sabotina (609 m) ustvarila kamnit napis – Naš Tito. Ta napis na hribu nad Novo Gorico in Solkanom skoraj trideset let in vsaj na videz – ni nikogar motil. Ne nazadnje je predstavljal nekakšno zahvalo premnogim primorskim rojakom in borcem za ozemlje, ki bi bilo zlahka tudi v tujih rokah. Pa ni! Ampak je naše!

Da ni, mnogo naših pripisuje prav osebi, ki so ji ta kamnit napis tudi namenili, podarili. Še več, takratni mladinci so morali pošteno pljuniti v roke, da jim je sploh uspelo izoblikovati teh sedem mogočnih črk, zgolj ena sama namreč meri kar 15 metrov v dolžino in še 6 dodatnih v širino!

Kamni težki po 50 kil

»Pa saj je zaradi gore nanesenega kamenja skoraj kot drugi Goli otok,« se je našemu vprašanju, če je mogoče kdaj preštel, koliko je vseh teh kamnov, v tistem pritajeno nasmehnil Aleksander Škrlj, doma iz Grgarja, sicer pa predsednik Sekcije maj '45. »Vem le to, da so nekateri težki tudi po 50 kilogramov …« Predobro tudi ve, pa saj je že na lastni koži to izkusil večkrat, da so prav ti kamni v zadnjem desetletju postali – le stežka razumljiv – kamen spotike. Ob katerega se spotikajo tisti, ki o Titu ne mislijo tako, kot misli, denimo, Sekcija maj '45; oziroma tisti, ki o Titu pač nimajo najboljšega mnenja. Navsezadnje živimo v demokraciji in tudi drugače misleče je treba razumeti. Le stežka pa je razumeti to Sizifovo poslanstvo, ki poteka med enimi in drugimi, torej med tistimi, ki že leta kar naprej razdirajo to, kar njihovi nasprotniki tako neumorno ustvarjajo in popravljajo.

Napis, sicer nič več Naš Tito, temveč le še Tito, saj je njihova konkurenca menda že pred časom najela zemljišče, kjer so bile prej postavljene tri črke (N, A in Š), odtlej pa jim seveda ne dovolijo niti koraka več na njihovo najeto zemljišče, kaj šele da bi tam kaj postavljali ali pisali iz kamnov. Škrlj je skoraj prepričan, da so v ozadju plačanci in da je v ozadju tudi denar točno določene stranke, tiste, ki o (kamnitem) Titu pač nima najboljšega mnenja. Pa tudi ta skrajšani napis, le še T, I, T in O, buri tako nerazumljive duhove, ki vedno znova sprožajo to Sizifovo delo, v desetih letih je napis, smo izvedeli, izginil že vsaj desetkrat!

Prerezali še zajlo

Glede na silno težke kamne in skale se tega težaškega posla gotovo ne lotevajo tisti, ki so na lastni koži doživeli okupacijo, temveč morajo biti to precej mlajši in krepkejši fantje, ki so jim starejši pripovedovali, kako je bilo oziroma kako ni bilo. Precej zagnani morajo biti, da se jim da takole najprej visoko v hrib, potem pa še premetavati tisto neugledno skalovje. Pa še ponoči, saj bi se jih podnevi kaj hitro in kaj dobro videlo.

»Ko so nam pred 15 dnevi uničili črko T,« jih Aleksander Škrlj seveda ni videl. Še več, ko se je predprejšnji petek kot predsedujoči odpravil okoli napisa urejat območje, kjer je potem v nedeljo potekala slovesnost, je svoje vozilo pustil – nižje. In ko je prišel čez čas nazaj, je bilo poškodovano. »Čeprav me očitno dobro poznajo, saj so vedeli celo za moj avto, nimajo obraza, da bi se pomenili kot normalni ljudje!« Za nameček so borci za neko drugo idejo zadnjič prerezali še zajlo, »in to na drogu, kjer bi visela naša – slovenska zastava«!

Vendar se Škrlj ne da: »Dokler bo zdravje, bo tudi napis Tito!« Kot veren človek pa preprosto ne zmore razumeti še nečesa: »Sam, denimo, spoštujem in verujem v Jezusa na križu, prav tako pa spoštujem tisto, kar je za nas naredil Tito. Oni pa menijo, da veren človek ne sme spoštovati Tita in spomina nanj, česar resnično ne razumem!«

S somišljeniki se je potem na drugo majsko nedeljo že ob pol štirih popoldne povzpel do napisa na Sabotin. Sprva so postavili bakle in se pripravili na večerno prireditev, s katero so počastili dan, ki se je včasih imenoval dan zmage. Približno 150 se jih je zbralo, med njimi tudi 30 iz gibanja Puntarji. Slavnostna govornika sta bila David Kristan in Aldo Rupel. Do prižiga bakel, ob 21. uri, je bilo daleč naokoli slišati še harmoniko in venček udarnih partizanskih pesmi. Najmlajši je bil star osem let, najstarejši osemdeset. Preteklosti ne nameravajo pozabiti.