REČICA OB SAVINJI – Rečica ob Savinji je slikovit kraj, ki že na daleč opozarja nase. Med trškimi hišami kraljuje župnijska cerkev sv. Kancijana. V njeni prednici je leta 1173 zboroval oglejski patriarh Udarlik z veliko dostojanstveniki. Iz pisnih virov je znano tudi sojenje dvema tatovoma iz Vologa, leta 1231, ki ga je v cerkvi sv. Kancijana vodil oglejski patriarh Bertold Andeški, stric sv. Elizabete. Leta 1799 je cerkev pogorela; ohranila sta se samo zvonik in kapelica. Sedanja cerkev je bila tako skoraj v celoti na novo pozidana. Obrnjena je proti vzhodu. Ima eno ladjo s stranskima kapelama in prezbiterij. Od zunaj je preprosto razčlenjena, le mogočni zvonik z gotskimi linami še spominja na stare čase. Leta 1896 jo je na sveže poslikal Ivan Gosar iz Celja. Ob vznožju vzhodne cerkvene fasade sta grob in nagrobna plošča rečiškega župnika in pesnika Jožefa Lipolda (1786–1855), avtorja Flosarske pesmi. Prijateljeval je s škofom Antonom Martinom Slomškom.
Cerkev sv. Janeza Krstnika v Šentjanžu se prvič omenja že 1347. Prvotno ni imela zvonika, dobila ga je šele v 15. stoletju. Takrat so zakrili veliko fresko sv. Krištofa z božjim detetom, od katere sta danes vidni še glavi. Sredi 19. stoletja so jo skoraj v celoti na novo pozidali. V njeni okolici so v drugi polovici 19. stoletja odkrili ploske grobove, v katerih so v komorah, ki so bile obdane s kamnitimi ploščami, našli plitke žarne posode.
V trgu Rečica stoji enonadstropna iz kamna zidana stavba, imenovana Tavčarjev dvor. Zgrajena je bila v 16. stoletju v renesančnem slogu. Ime je dobila po škofu Tavčarju, ki jo je 1590. kupil od lastnika Janeza Jurija Hurnusa.
Škof Tavčar jo je po petih letih uporabe predal svojemu bratrancu Gašperju, ki je hkrati najel tudi grad Rudenek. Potomci Gašperja Tavčarja so hišo ohranili vse do zadnje potomke Uršule Tavčar, znane dobrotnice revnih otrok, ki je samska in brez potomcev umrla leta 1885. Dvor je doživel nekaj prezidav, s katerimi je izgubil del prvotne podobe. Ohranjeni pa so kamnita vhodna portala in znana bifora (dvojno okno) na zadnji, dvoriščni steni v nadstropju. Tudi renesančni okraski na fasadi so danes večinoma izbrisani.
Odmaknjenost od neposrednega središča trga in trdna kamnita zgradba sta zaslužni, da je dvor brez večjih posledic preživel strahovit požar v trgu leta 1799. Zavod za varstvo kulturne dediščine je 1987. Tavčarjev dvor razglasil za kulturni spomenik, objekt nepremične kulturno-stavbne dediščine. Danes je stavba v lasti občine.
Za Rečico je značilen tudi sramotilni steber ali pranger. Ko je v drugi polovici 16. stoletja ljubljanski škof Janez Tavčar kupil dvorec sredi trga, je na svečnico, 2. februarja 1585, s posebno listino kraju podelil trške pravice in mu dal lastno sodstvo. Le krvno sodstvo je pridržal ljubljanski škofiji. Sodišče na Rečici je poslovalo v slovenskem jeziku. O tem priča tudi besedilo purgarske prisege v listini iz leta 1788.
Rečiški pranger je eden izmed dvanajstih, ki so se ohranili v slovenskem prostoru. Pranger je okoli dva metra visok kamniti steber z značilno kapo, ki je prvotno stal na kamnitem podstavku. V steber je pritrjen železen obroček, na katerega so privezali kaznjenca. Najpogosteje se je to dogajalo ob nedeljah ali na kakšen praznik, ko se je zbralo veliko ljudi, in ti so obsojence zasramovali, zbadali ter zganjali norčije na njihov račun. Tako so najpogosteje kaznovali pretepače, kalivce nočnega miru, klateže, obrekljivce, tatove, nečistnike in prešuštnice.
Lepa je tudi okolica Rečice. Številne poti vodijo na sprehode v bližnje gozdove in na planinske vrhove, Savinja je blizu za ribolov in rafting, vse je na dosegu roke. Na voljo so tudi dva kampa in vrsta učnih poti.