LJUBLJANA – Dan se je v sekti Happy happy (drugače je ne moremo imenovati, saj tega ni znal natančno povedati niti naš sogovornik Gregor, pa čeprav je v tej skrivnostni skupnosti – ta je sicer registrirana kot izobraževalna dejavnost – preživel leto dni, od decembra 2011) vselej začel s spletno konferenco. Vsak dan med pol šesto in osmo uro zjutraj, ko so se sproščali ob meditativni glasbi in Ignjatovićevih duhovno-motivacijskih nasvetih, pa se je vse, kot pravi Gregor, vrtelo okoli denarja. »Vsi so si nekaj sposojali, za nekakšne projekte, spraševali za dodatno energijo, za podporo, upali na neki onstranski odgovor.«
Po kitajskem principu petih sil so poskušali doseči idealno ravnotežje, verjeli, da bo v takšni popolnosti prišel tudi denar. Ta je glavni. »Njihov nauk temelji na treh ravneh, kapitalu, partnerstvu in zdravju,« nam je Gregor poizkušal razložiti. »Vsi mi naj bi imeli raka na kapitalu. Če ga ne ozdravimo, bomo imeli težave v partnerstvu, in če še tega ne uredimo, ne bomo ubežali niti zdravstvenim tegobam.« Slepo verjamejo temu nauku, kjer pa je kapital daleč nad vsem. Tega niti ne skrivajo. »Če si se kdaj na ves glas zarežal, so te takoj umirili, češ da je to evforija, da tega ne smeš, saj ne boš dobil nič denarja, če se boš tako obnašal,« je dejal. »Čeprav ... tisti na vrhu so pa to lahko počeli, ker naj bi bili že dovolj prečiščeni!« se je le blago nasmehnil.
Mrežna odvisnost
Toda tudi Gregorja je odvisnost od vsakodnevnega skupinskega sproščanja, poslušanja teh in onih nasvetov vse bolj in bolj prežemala. Po dobrih štirih mesecih je že postal pravi vernik. Odmaknil se je iz normalnega življenja, imeli so ga za čudnega, tudi norega. »Saša Ignjatović mi je dejal: 'Če te imajo za takšnega, je to že napredno! Takrat se samo obrni in si reci, deluje!'« Če ga je kdo od bližnjih poskušal spraviti na realna tla, se mu je dozdevalo, kot da bi mu ta zategoval vrv okoli vratu. Živel je v nekem vzporednem in neresničnem svetu, takšnem, v kakršnem je živela večina tistih, ki so nazadnje izgubili ogromne vsote denarja, dostojanstvo, tudi družinsko življenje. Energetski treningi so postali dejansko to, kar je dejal – tovarna sociopatov! Nočna mora, ki bi jo najraje izbrisal iz spomina.
Konec lanskega aprila ga je njegov mentor Jure Koščak spet povabil na sestanek. »Na morje bo treba!« Na tritedenski, oni temu pravijo poletni intenziv v Novi Vinodolski. Če je Gregorjev tečaj numerologije stal 720 evrov, letni trening 14.400, koliko neki je potem stal ta intenziv? »5500 evrov!« nam je izdal naš sogovornik, študent sinologije. »Jure, ki je od tega vendar prejel 25 odstotkov, me je bil pripravljen na dan izpitnega roka celo peljati v Ljubljano, vse bi naredil!« Čeprav ga je še vedno peklo, ker si je od brata sposodil prvih 15.000 evrov, so mu, kot pravi, osebnost že tako načeli, da se je počutil kot robot, ki je pripravljen brezglavo storiti vse in še več. Neštetokrat si je v mislih izrekel happy, happy, happy, te čudežne besede, ki so jih morali v nedogled ponavljati, kadar so jim po glavi rojile črne misli: kaj pa če to početje nima prav nobenega smisla? Happy, happy ... »Ko pomislim, kako skrajno neumno je bilo to ponavljanje, me ima ... Nočem se spominjati!«
Kot odvisnik je potem začel iskati denar za intenziv, »bil sem povsem na koncu z živci«. Jure ga je nenehno klicaril, poizvedoval, »preklical sem cel telefonski imenik, šel do sorodnikov, ki me v življenju sploh še videli niso, izgubil dostojanstvo!« Takrat je tudi že začel lagati, s to klasično držo sicer vseh tistih, ki v tovrstnih mrežnih marketingih vsaj tako globoko zabredejo. Za tako mlade, kot je bil Gregor, so v pomoč pripravili nekakšno aplikacijo, lažni produkt. Svojemu stricu je tako dejal, da potrebuje denar, da bo lahko še z dvema začel snovati to aplikacijo. Stric mu je hladnokrvno dejal: »Delat pojdi!« Gregor je danes stricu in vsem drugim, ki mu niso nasedli, še posebno hvaležen.
Čudežni deček
Kljub temu da je bil v nasprotju z drugimi silno neuspešen pri zbiranju denarja, pa so vodje v njegovih očeh opazili neizmerno predanost, v njem so videli izjemen potencial. »Videli so, da sem pripravljen iti čez vse, tudi čez dostojanstvo!«
»Pojdi z nami na morje!« so mu dejali. Ni mu bilo treba plačati. Zanj je morala plačati neka 40-letnica iz skupine, češ da bo s tem rešila dušo.
Postal je nekakšen čudežni deček, bodoči mentor. Tam na morju se je smel prvič pogovarjati tudi z Ignjatovićevo ženo Eleno, nekoč Alenko Kavčič. Pred vsemi ga je postavila na piedestal. »Zato ker se mi je že tako mlademu uspelo ločiti od najbližjih, to pa je po njihovem nujno, saj genetika samo škoduje ...«
»Od zdaj naprej sva midva tvoja starša!« mu je še dejala. Za nekaj mesecev je tako dobil tudi dva nova brata, iz Alenkinih prejšnjih zvez. Poslej je večkrat prespal pri njih, enega izmed sinov inštruiral, skupaj so hodili na draga kosila, Elena, kot je dejal, ga je celo prosila, ali bi lahko spreobrnil starejšega sina, ki se ni strinjal s početjem svojih staršev. »Prepričala me je, da sem potem z njim kakšen mesec in pol tudi živel.« Pri njih doma je opazil, kako sta Saša in Elena mrzlično spraševala mentorje, »ali je ta in ta že nakazal«. Večkrat sta izginila za tri tedne. Kam neki, smo povprašali Gregorja. »V Dominikansko republiko!« je jadrno odgovoril in dodal – saj sem šel tudi jaz enkrat z njimi! Tudi takrat mu ni bilo treba plačati. »Želeli so, da se mi zmeša ...«
Happyland
22 jih je šlo tja oktobra lani. »Gledat zemljo za Happyland!« Po Gregorjevih besedah imajo načrt, o katerem pa močno dvomi. »Kupiti želijo 200 hektarov zemlje v divjini, nedaleč od Punta Cane, priljubljene turistične postojanke. Za gradnjo naj bi investirali kar 350 milijonov evrov, toda mislim, da si bodo kupili kvečjemu eno izmed že zgrajenih vil. Tam naj bi vodili globalna sproščanja.« Teden dni Karibov pa je na Gregorja vplival povsem drugače, kot so si najbrž predstavljali tisti, ki so ga povabili s seboj. Tam je videl njihov pravi obraz. »Tam se jim očitno ni bilo treba več pretvarjati. Toliko kletvic, kot sem jih slišal takrat, poprej v celem življenju nisem! Na veliko so hodili v kazinoje, pa čeprav so nam vseskozi tvezili, da se to ne sme. Alkohol je tekel v potokih, videl sem, kako se igrajo s tujim denarjem.« Na lepem so se mu vsa tista pravila, ki jih je dotlej spoštoval, zdela povsem nesmiselna. Sodu pa je izbila dno še oddaja na nacionalki, ko je prvič videl Špelo Peternel, v bistvu začetnico tega kulta pri nas, med drugim Saševo in Elenino učiteljico. Po nekem sporu so šli pred leti narazen. Odtlej sta Saša in Elena vsem zatrjevala, da nimata nič z njo. V tisti oddaji so Peternelovo povezovali z utajo davkov. Gregorju so se končno odprle oči, uvidel je, da je vse ena in ista prevara. »Da Špela govori povsem enako, kot govorita Saša in Elena! In da mi nismo isti?!«
Dan po oddaji je poklical Sašo in mu dejal, da je konec, da hoče ves denar nazaj! Jure mu je namreč že na začetku obljubil, da lahko, če ne bo zadovoljen s storitvami, denar zahteva nazaj. »Ta denar si kar v šupak porini!« naj bi mu besno odvrnil Saša Ignjatović, včasih odličen namiznoteniški igralec, danes pa sporni energetski ekspert, ki naj bi že 9. maja ob štirih popoldne svoje ovčice ponovno zbral na Železni cesti 8a.