Na prekmurski otok po ljubezenski napoj

Reka Mura se je skozi stoletja poigrala z naravo in v Ižakovcih ustvarila naravni otok, obdan z rečnim rokavom, ki so ga domačini poimenovali Otok ljubezni. Znan je po delujočem plavajočem mlinu na Muri, brodu, ki vsak dan vozi čez reko, bürjaškem muzeju, kulinarični in etnološki ponudbi ter po neizmernih lepotah narave. Mura med ljubitelji narave velja za nekaj posebnega, mističnega in skoraj eksotičnega. Pravijo, da je taka reka, da se najprej hodi k njej, potlej pa se jo nosi s seboj.

Mura izvira v Nizkih Turah v Avstriji in je dolga 444 kilometrov. V Dravo se izliva pri Legradu na Hrvaškem. Iz alpske v Sloveniji preide v nižinsko reko, za katero je bil nekdaj značilen širok rečni prostor, s številnimi vijugami, stranskimi rokavi, zatoki, prodišči, poplavnimi logi in mrtvicami. Danes je večji del speljan v stalno strugo, kljub temu pa še vedno najdemo ob Muri mnoge rastlinske in živalske vrste, ki so drugod zaradi uničujočega vpliva človeka že povsem izginile. Še pred desetletji je delovalo več kot 40 plavajočih mlinov, ki so energijo za mletje pridobivali iz reke in jo po vodnih kolesih prenašali na mlevne dele. Mlin v Ižakovcih so v celoti iz lesa izdelali leta 1999 po izvirnih načrtih, ostalih po enem nekdanjih z Mure. Skupaj z velikim mlinskim kolesom stoji na dveh čolnih (kumpih). Ima posebno sobo za mlinarja, ki melje ajdovo, pšenično, pirino in koruzno moko.

Ljubezenske zgodbe

O imenu Otok ljubezni kroži kar veliko ljudskih zgodb. Med najbolj priljubljenimi je tista, ki pravi, da je beltinska grofica Marija Zichy pri kopanju vedno dejala, da se človek ob obisku otoka vanj preprosto zaljubi. Otok ljubezni ponuja še eno posebnost, to je ljubezenski napoj, ki pomaga starim in mladim pri uresničitvi njihovih najbolj skritih želja. Vsekakor se mora o učinkih in lepotah Otoka ljubezni prepričati vsak sam. Če smo že pri zaljubljenosti, lahko omenimo klop zaljubljencev, ki je namenjena predvsem romantičnim trenutkom v dvoje. Željko Kozinc v knjigi Lepi izleti vabijo pravi, da Evropska energetska točka št. 12 na Otoku ni energijska v pomenu številnih zdravilnih energijskih točk na tem koncu, kot so Razkriški kot, Bukovniško jezero in Grad, temveč ena od evropskih povezovalnih točk obnovljive energije, ki jo tukaj predstavlja vodna sila Mure.

Sami si lahko pripravite malico

Med znamenitim mlinom in brodom je na otoku še več hišk: v eni je mogoče kupiti kak spominek ali se odžejati, v eni počiva brodar, v dveh pa je urejen manjši muzej, posvečen možem in fantom – bürjašem. Z brodarjevo pomočjo si lahko sami pripravite bürjaško malico – nad ognjem si popečete na palico nataknjen kruh (temu pravijo domačini pajanje krüja), ga natrete s česnom in namažete z zaseko. Zraven spada še domače žganje. Po dolgem sprehodu se zlepa nič bolj ne prileže! V bürjaškem muzeju so razstavljeni predmeti in orodje, ki so ga uporabljali bürjaši pri svojem opravilu. Ti so s preprostim orodjem in s snopi šibja skozi stoletja utrjevali rečne bregove, da jim deroče vode niso odnašale obdelovalne zemlje. Na nekdanje šege in navade se domačini vsako leto avgusta spomnijo ob Bürjaških dnevih, ko oživijo še mnogo drugih tradicionalnih dejavnosti, dandanašnji le še folklornih zanimivosti.