PODSREDA – Preteklo nedeljo se je na trgu v Podsredi, kjer je središče in sedež Kozjanskega regijskega parka, končalo že 14. praznovanje kozjanskega jabolka, ki tradicionalno traja ves teden. Praznik kozjanskega jabolka ali v lokalnem narečju kozjanskih jabk v poplavi sodobnih jesenskih sejmov, kjer naj bi prodajali vse domače, močno štrli iz povprečja. Vas Podsreda ob reki Bistrici v občini Kozje, pičle štiri kilometre od slovensko-hrvaške meje, leži stisnjena v dolini pod obnovljenim srednjeveškim gradom dvorcem iz leta 1150, kar priča o živahni trgovini sem ter tja čez Sotlo skozi stoletja.
Kar 170 kmetov in obrtnikov
Medtem ko so bili ob delovnih dneh predavanja, pohodi in delavnice, se je v soboto odprl tradicionalni sejem. Na 140 stojnicah se je predstavilo kar 170 kmetov – pridelovalcev hrane, obrtnikov in domačih umetnikov. Svoje pridelke in izdelke so prišli ponudit tudi iz Prekmurja, Gorenjske, tudi Primorci, ki neradi zavijejo globoko v celino, so našli na Kozjansko. Kot so nam zaupali na upravi parka, so morali nekaj deset prošenj za stojnico zavrniti, Podsreda že nekaj let ne more sprejeti vseh zainteresiranih. Se kaj proda? »Se!« odgovori mlada oljarka Ana iz Prlekije, ki je bučno olje ponujala po 13 evrov. Na naslednji stojnici se nam je nasmehnila medičarica Ana Celec z Goričkega. Predsednik društva vinogradnikov in kletarjev Šempeter - Bistrica ob Sotli Jože Babič nam je nalil deci belega domačega mošta. Muškat je nalil. V stranski ulici sejma so štrudlmojstrice lupile in sekljale jabolka ter valjale testo za najboljši jabkov zavitek. Po izboru komisije sta najboljšega letos spekli Lea Grofek in Jožica Krklec.
Krivopecelj in carjevič
V preteklih letih smo sejem kozjanskega jabolka izpustili morda trikrat. Dobro se spomnim, kako so prvo leto lokalni kmetje in obrtniki postavili 20 stojnic. Tudi domačine je spremljal dvom, ali bo kozjansko jabolko prepričalo širšo slovensko javnost in dalo parku pečat. Domači visokodebelni travniški sadovnjaki s 35.000 drevesi po Kozjanskem pred 14 leti niso bili vrednota, saj smo iskali zloščena jabolka v velikih trgovskih središčih. Kako ljudi prepričati, da so starodavni, kot teniška žoga majhni mošancelj, krivopecelj, rahlo kosmata kanada in rdečelični carjevič najboljša jabolka na svetu, ki rastejo v nedotaknjenih travniških sadovnjakih, kjer nikoli ni zapela škropilnica?! Lani sem v Podsredi srečal kmeta Janka in Branko Hriberšek iz Globokega, ki sta kupila majhen mlin in začela mleti moko. »Za zdaj gre dobro, a bomo videli,« sta bila takrat previdna. Tudi letos sem ju srečal na stojnici, kjer sta imela razstavljene moke raznolikih žit z zglednimi nalepkami kmetije. »Vse prodava doma, zato nam zmanjkuje časa za prodajo po sejmih.«
Brhko dekle iz vasi Mrtvice na Krškem polju z velikimi hlebci kruha v rokah mi je priznalo: »Izgubila sem službo in začela peči potice in kruh. Sem na začetku, a gre. Ravno prenavljamo krušno peč, ko bo gotova, vas povabim,« je bila neposredna.
Jabolko za park
Kozjanski park je edini v Sloveniji, ki se je naslonil na tradicionalni pridelek – jabolko, ki je osrednja marketinška figura parka, utemeljena na tradicionalnem, danes bi pametno rekli ekološkem kmetovanju. V nasprotju s Triglavskim in Notranjskim parkom, kjer stavijo na naravne lepote, je edino Kozjancem uspelo utemeljiti park na konkretnem sadežu kulturne krajine. Tako so s svojo jabko sprejeli tudi park, ki je v pičlih 10 letih postal prestižna vseslovenska blagovna znamka, sinonim čiste, ohranjene kulturne krajine, kjer se po sadovnjakih pasejo krave, v ograjah na dvorišču se šopirijo kopuni, kmet pa vam ponudi virštanjčana in seveda jabolčnik. Tako so po desni prehiteli vse preostale. Jabolko kozjansko je majhno kot teniška žogica, a sladko, rdečelično, pravijo.
