LJUBLJANA – V zadnjem letu smo se poslovili od nekaterih tako rekoč nenadomestljivih sodobnikov. Če naštejemo le nekatere med tistimi, ki jim je usoda namenila, da so smeli biti dobra, nadvse ustvarjalna in pogosto tudi zelo kritična »slaba vest« Slovenk in Slovencev. Decembra lani je, denimo, v 75. letu starosti umrl predsednik Sazuja, ugledni nevrolog dr. Jože Trontelj, januarja v 84. letu arhitekt, urbanist in publicist Vladimir Braco Mušič, maja letos v 86. letu režiser, dramatik, pisatelj in aforist Žarko Petan, pred tremi dnevi, prav na dan državnosti, pa se je od nas poslovil še eden redkih zares velikih slovenskih novinarskih peres po drugi svetovni vojni, publicist in oporečnik Viktor Blažič. Med drugo svetovno vojno se je kot komaj šestnajstletni kocbekijanski krščanski socialist pridružil partizanom, po koncu vojne pa se je z zanj značilnim idealizmom in navdušenjem vključil med ustvarjalce velikokrat žal zgolj navidezno neodvisne četrte veje oblasti.
Dober le za redaktorja?
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja Blažiča najdemo med sodelavci uredništva za tiste čase nepojmljivo drznih Perspektiv, kjer so tudi Taras Kermauner, Janko Kos, Primož Kozak, Veljko Rus, Andrej Inkret, ter, ne nazadnje, Jože Pučnik. Ko socialistična oblast na predlog ideološke komisije CK ZKS, ki jo je vodil domnevno tako zelo liberalni Stane Kavčič, Perspektive ukine oziroma prepove ter Pučnika na montiranem političnem procesu obsodi na zaporno kazen zaradi domnevno sovražne propagande v članku o katastrofalni povojni kmetijski kvazireformi (da je šlo res za montirani politični proces, je CK ZKS uradno priznal ob koncu osemdesetih let, ko se je za minule storjene jima krivice javno opravičil samo Pučniku in »profesorju, ki si je drznil nasprotovati usmerjenemu izobraževanju« Otu Valterju Vilčniku), se poskuša Blažič uveljaviti kot novinar Delove hiše, kjer pa sme »napredovati« zgolj do funkcije redaktorja centralne redakcije. Njegov največji problem je namreč to, da (enako kot že v partizanih in pri Perspektivah) razmišlja in tudi želi razmišljati s svojo glavo, kar v nobeni kvazidemokraciji ni zaželeno, kaj šele priporočljivo. Leta 1976 ga »nepričakovano« aretirajo zaradi, kaj pa drugega, protidržavne propagande in konča v zaporu: kot se bo čez leta razkrilo, predvsem zaradi tega, ker je pod psevdonimom za tržaški Zaliv, ki sta ga vodila Alojz Rebula in Boris Pahor, pripravil intervju z Edvardom Kocbekom o zavrženih povojnih zunajsodnih pobojih. Ko ga čez čas pomilostijo, ga sprejmejo na delo le v ljubljanski Mestni knjižnici, kjer sme na oddelku za izposoje nadomeščati uslužbenko na porodniškem dopustu. V nesvobodnem okolju je bilo zanj, kajpak, težko svobodno ustvarjati. Kljub temu ni nikoli obupal ali vrgel puške v koruzo.
Še v njegovem slovesu je toliko simbolike Če v osemdesetih Viktor Blažič, ki je bil do zadnjega dosledni zagovornik slovenske osamosvojitve, svoje članke in eseje objavlja v Reviji 2000, Celovškem Zvonu in Tretjem dnevu ter v Novi reviji, je na prehodu v devetdeseta že zavzeto sodeloval pri tako imenovani prvi Demokraciji, najsvobodneje v času, ko je to svetovljansko in zelo profesionalno urejala Laura Štraus. Laura Štraus se ga takole spominja: »Viktor Blažič je sinonim za svobodo novinarskega izražanja, ki pa njemu skoraj nikoli ni bila omogočena. Bil je svobodoljubni mož z izjemnim občutkom za opazovanje in presojo družbenih razmer. Njegovo vizionarstvo odseva iz vseh njegovih besedil, ki ostajajo oziroma bodo vedno znova aktualna. Kako simbolno je to, da je ta svet zapustil prav na dan državnosti.« Nekaj časa, vendar ne prav dolgo, je Blažič poskušal z nasveti pomagati tudi upravi in uredništvu časnika Slovenec. Novembra lani – Blažič je bil takrat že zelo hudo bolan – ga je predsednik republike Borut Pahor vendarle odlikoval z redom za zasluge za novinarski in publicistični prispevek pri vzpostavljanju svobodnih in demokratičnih temeljev slovenske družbe in njenega medijskega prostora. |
