Na poti v samostojnost

Za večino ljudi je premik iz točke A v točko B mala malica. Peš, z avtom, kolesom, vlakom. Morda se niti ne zavedamo, kaj imamo, kaj zmoremo. Ko se nam pač zljubi. Povsem drugače je, ko nas doletijo težave, ko ne gre tako, kot je bilo včasih. Na to nas često opozori okolica. »Malce me bolijo noge,« potarna 29-letni Jože Pirh, ki ima že od rojstva težave z gibanjem. Pa to ni edina težava, ki ga muči. A je kljub zvrhani malhi težav ohranil veder obraz, duh pa je poln pozitivne energije, ki jo širi na vse konce in kraje. Jožetu so že ob rojstvu diagnosticirali cerebralno paralizo. Pri osmih letih je le shodil. Železna volja mu je bila v zibel položena, starši pa so ga pogosto vozili k zdravnikom. Preden se je postavil na noge, so mu opravili kar 19 operacij. Mati mu je umrla, oče je že prej odšel na svoje, ostal je sam s sestro. Hišo sta prodala ter kupila stanovanje v Novem mestu. Ker skupaj pod isto streho ni šlo, sta šla vsak svojo pot. Jože je osem let prebival v Varstveno-delovnem centru Novo mesto (VDC Novo mesto), ki pa ga je lani zapustil. Zdaj živi v skromni sobici v bližini novomeške bolnišnice.

Pravi borec

»Dokazal sem, da lahko živim tudi sam,« je ponosen Jože, ki si plačuje sobico, kakšen evro mu uspe privarčevati. Želi pa si, da bi zaživel v stanovanju, ki ga imata s sestro v lasti. Da bi živela skupaj, ne gre, sestra si je ustvarila družino, Jože pa je odločen, da odkupi stanovanje, ki ga sestra tudi želi prodati. Po zadnjih podatkih je stanovanje vredno cca. 70.000 evrov. Polovica pripada sestri, polovica pa Mestni občini Novo mesto, ki je v vseh teh letih plačevala razliko za Jožetovo prebivanje v VDC. »Ne zahtevam milijonov. Ampak le to, da bi bil na svojem,« pobožno pove Jože, ki je v zadnjem letu s pomočjo dobrih ljudi že naredil nekaj pomembnih življenjskih korakov. S pomočjo Zavoda Up, tu sta mu bila v veliko oporo in pomoč Urša Jeretina in Jure Trbič, si je našel sobo. Omogočajo pa mu tudi administrativno pomoč, svetovanje pri urejanju upravnih in davčnih zadev. »Jože je zelo iskren človek z dobrim srcem, res da se malce težje premika, a to zanj ni razlog, da česa ne bi zmogel. Jaz bi ga opisala kot naše sonce, ki ljudem vliva zaupanje in močno življenjsko energijo!« pristavi Urša. »Na Jožeta gledam kot na dobrega prijatelja. Nemalokrat me s svojim optimizmom in šalami spravi v dobro voljo. Predvsem pa ga vidim kot sposobnega in dela željnega človeka, ki bi bil rad popolnoma neodvisen. To je v dandanašnjih časih že skoraj redkost. Popolnoma zdravi in mlajši ljudje nimajo tako močne želje po delu in ustvarjalnosti, kot jo ima naš Jože. Do srca mi je segla njegova življenjska zgodba,« pove Novomeščan Simon Štemberger, ki je Pirha spoznal prek Janeza Zagorca, lastnika podjetja Emana, ki Jožetu pomaga v življenju. Ekipa, zbrana okoli Jožeta, je odločena, da mu pomaga zbrati sredstva, ki bodo zadostovala za Jožetovo štal´co!

Tudi hladilnik

Dobrodelna akcija za Jožeta se je začela prejšnjo soboto, ko so Dolenjske Toplice gostile 22. tradicionalni košarkarski turnir trojk. Ekipa športnih navdušencev, zbrana okoli Igorja Erjavca z ambasadorjem Matjažem Smodišem, je prisluhnila Jožetovi zgodbi in ga povabila na turnir. Izplen je bil izjemen. Točno 1022 evrov so zbrali, 822 so prispevali udeleženci in gledalci, 200 so dodali organizatorji. »Ker se ni nihče prijavil za zabijanje, bomo Jožetu podarili še vikend paket v hotelu Žusterna,« je nekaj pred osmo zvečer obelodanil Igor Erjavec, Jože, tudi velik navijač košarkarjev Krke, pa je ostal brez besed. »Kaj pa, če bi Jože dosegel koš?« je prišla ideja s strani. Ni bilo treba dvakrat reči, že se je Jože znašel na ramenih finalistov članskega turnirja. Spravili so ga do košarkarskega obroča, Jože pa je prvič v življenju dosegel koš! »Redko ostanem brez besed. Zdaj pa sem...« je bil nekaj trenutkov kar tiho, ko mu je povezovalec programa Maj Valerij podal mikrofon. Nekaj trenutkov je potreboval, da je zbral svoje misli. »Kar vrelo je v meni. Niti pomisliti si nisem upal, da bomo zbrali toliko denarja. Potem pa še ta nagrada,« je s solzami v očeh pripovedoval Jože. Pa so mu Topličani za domov dali še eno nagrado. Navada na tem turnirju je, da vsi, ki donirajo v dober namen, sodelujejo v žrebu za praktično nagrado. Pa so se vsi po vrsti odločili, da v boben za žreb napišejo kar Jožetovo ime. Zato ni bilo presenečenje, da je lastnik novega hladilnika postal prav Jože.

»Ne samo, da znate dobro organizirati turnir, tudi veliko srce imate. Hvala vam za čudovit dan, hvala vam za vso pomoč. To je bil res lep dan,« je na poti domov razlagal Jože. Pa še župana Dolenjskih Toplic Jože Muhič in Straže Dušan Krštinc sta obljubila, da bosta pomagala pri zbiranju sredstev.

Ni treba poudarjati, da je Jože to soboto v Dolenjskih Toplicah našel novo upanje. Da bo enkrat zaživel v svojem stanovanju. Kjer bo sam svoj gospodar. Športni prijatelji pa so obljubili, da bodo še pomagali. »Jožetovo zgodbo sem spoznal pred kratkim, segla mi je v srce. Tudi zato nisem mogel skriti solza na tem turnirju. Pokazal je, da je pravi borec, ki se ne preda. Vsem nam je lahko vzor in navdih. Prišel je med ljudi, pokazal je voljo in željo. To cenimo in spoštujemo. Potrudili smo se, da mu olajšamo stisko in mu po najboljših močeh pomagamo, da odkupi stanovanje,« pa je na to temo dodal Erjavec. Jožetovi zgodbi je pozorno prisluhnil tudi novomeški župan Gregor Macedoni, ki se je z občino aktivno vključil v reševanje te problematike. V prihodnjih tednih pa sledi nov sestanek. Takisto pa bo tudi jasno, kdaj točno bosta na sporedu veliki glasbeni koncert ter nogometni turnir. Vsa zbrana sredstva bodo šla za Jožetov korak v samostojnost.