Rojeni smo, da živimo. Čim dlje. Vsakdo si želi dolgo živeti, nihče se noče starati. Žal neizvedljivo. Ljudje nismo nesmrtni, nič ni nesmrtno, celo čas je imel začetek. In imel bo tudi konec.
A kaj je sploh starost, kje in kakšna je meja, ki nas meče med starce, pardon, starostnike? Abraham s pribitkom desetih, dvajsetih, gologlavost, pozabljivost, podvojeni nočni izleti na vece, tresoče se roke, nemoč brez viagre, nemara pokoj? Če je mejnik slednji, smo Slovenci pretežno star narod. Lahko se sicer tolažimo, da je dokončno star šele tisti, ki ima več veselja nad preteklostjo kot nad prihodnostjo. Slovence pa čedalje bolj namesto včeraj zanima jutri; kaj dati na mizo, kaj obleči, kako preživeti. Te dni denimo berem, kako krivična je država na sončni strani Alp. Da denimo za dnevno oskrbo enega samega zapornika namenja sto evrov, medtem ko dobijo domovi za ostarele za 24-urno oskrbo varovanca od države, točneje ZZZS, slabih štirinajst evrov. Pa to še ni vse: domovi imajo eno zdravniško ekipo na 302 varovanca, zapori si jo lahko privoščijo že za 128 arestantov. In tako dalje. Nekdo je ob tem pripomnil, da zato, ker je pred zaporniki še prihodnost, prebivalci domov za ostarele je nimajo v izobilju.
Kje so meje našega življenja?
Znanstveniki pravijo, da bomo kmalu dostojno živeli sto in več let. Navsezadnje se je v teh nekaj tisoč letih civilizacije človekovo življenje samo daljšalo. Učili so nas, da sta neandertalec in njegov tedanji sodobnik, naš prednik Homo sapiens, živela tja do 30 let. Današnje meje so za tisti čas nepojmljive. Kot bodo jutrišnje za našo sedanjost. Podaljševanje življenja je neke vrste nadomestek nesmrtnosti. Lahko da jo bo človeštvo celo dočakalo. Dotlej pa bodo primerjave med zaporniki in varovanci domov za ostarele pač umestne. In dotlej bo tudi veljalo, da je v državi sredi Evrope najbolje s sedmimi ali osmimi križi na plečih ušpičiti kako primerno težko lumparijo, ki namesto starostnega doma zagotavlja nekaj let kehe. Ter s tem vsakodnevnih sto evrov državne oskrbnine. Kolikor znaša akcijski dnevni penzion v prestižnem petzvezdnem hotelu Livada v Moravskih Toplicah. Nenavadno, a drži. Vsaj tako kot denimo spoznanje, da je bolje enkrat s Sneguljčico kot sedemkrat s palčki.
