Zares težko je verjeti, da lahko posamezniki dandanes živijo v tako grozljivih in nemogočih stanovanjskih razmerah kot 27-letna Snježana Iljaž in njena 66-letna mama Branka Iljaž. Ura je bila nekaj čez deseto dopoldne, ko smo se oglasili pri njiju na naslovu Bereča vas 3. »Sem mislila, da vas sploh ne bo,« nas je pozdravila Snježana, zaskrbljena, da je ne bi pustili na cedilu, kot jo je, pojasnjuje, metliška občina. Povabi nas v dnevno sobo v več kot 140 let staro hišo, ki le še po čudežu stoji pokonci.
Edina ogrevana soba
»Pred dvema letoma je na posteljo padel strop. Že pri elektriki se bojiš, da bo šlo vse skupaj k vragu,« nam njeno stanje opiše Branka. Nato nam pokažeta še druge prostore v hiši, ki so še v precej slabšem stanju kot dnevna soba. Slednja je namreč edina soba v hiši, ki je ogrevana. V drugi sobi, kjer spi Snježana, je majhna kuhinja, lesena tla pa so že tako poškodovana, da so ponekod prave luknje. Iz te sobe s kuhinjo se pride v zares improvizirano kopalnico in stranišče na štrbunk. »Takega v 21. stoletju nima nihče,« pove Snježana, ki nam razloži, kako se mora vsak dan umivati: v banjo teče le mrzla voda, toplo pa mora iz majhnega, petlitrskega bojlerja natočiti v škaf in se nato umiti s pomočjo lončka. To pa je tudi vse, kar jima hiša ponuja za skromno življenje. Njen preostali del je namreč v nekaterih delih povsem odprt zunanjemu svetu. Špranj, ki jih stanovalki za silo zakrpata s slamo, se sploh ne da več prešteti. Še najhuje pri vsem skupaj je, da niti streha več ne opravlja svoje funkcije. »Skozi luknje voda kaplja po elektriki. Bojim se, da se bo kdaj vžgalo,« reče Branka. Skupaj s hčerko nam še povesta, da sta imeli veliko srečo, da jima je sosed, ko so podirali sosednjo hišo, podaril šporget, da se pozimi lahko vsaj pogrejeta. Ogenj ponoči seveda ugasne in zjutraj se zbudita v ledenici.
Grozi jima deložacija
Snježana in Branka se seveda zavedata, da v takšnih razmerah ne moreta živeti. V svojem aprila lani izdanem mnenju jima pritrjuje tudi center za socialno delo. »Center za socialno delo Občini Metlika predlaga oziroma priporoča, da Branki Iljaž in Snježani Iljaž v okviru možnosti dodeli v najem vsaj nujne stanovanjske prostore,« so zapisali na metliškem CSD. Zato si že nekaj časa prizadevata za pridobitev občinskega neprofitnega stanovanja, saj si zaradi skromnih prihodkov selitve v drugo stanovanje sami ne moreta privoščiti.
Branka dobi 450 evrov pokojnine na mesec, njena hči pa 280 evrov socialne podpore, saj zaradi bolezni ne zmore določenih del. Pojasni nam, da ima status invalida I. stopnje in da se z zdravstvenimi težavami sooča že od 10. leta. Ob vsem tem pa imata še eno težavo, hiša ni njuna, lastnica je gospa, ki živi v ZDA. Ta si jo želi prodati, zato že več kot eno leto zahteva, da se izselita. Snježana in Branka pravita, da bi to takoj storili, če bi imeli kam iti. Menda jima v treh mesecih grozi deložacija.
stanovalki za
silo zakrpata
s slamo, se
sploh ne da
več prešteti.
»Kam naj? Na cesto?« sprašuje Snježana in dodaja, da bosta šli z mamo kampirat pred vrata župana Darka Zevnika. Prepričani sta, da bi jima ta lahko priskočil na pomoč. Razložita, da sta lani, ko sta prejeli opozorilo lastnice hiše, šli osebno na socialno in da so jima tam rekli, da jima bodo našli stanovanje, če bosta morali takoj iz hiše. Obrnili sta se tudi na župana in menda so jima sporočili, naj vložita vlogo za dodelitev neprofitnega stanovanja.
Zavrnjena zaradi hrvaškega državljanstva
To sta aprila lani storili, a ker ni bilo razpisa, je bila vloga zavrnjena. Avgusta, ko je bil razpis, sta spet vložili vlogo in na odgovor čakali do februarja letos. Rezultat: vloga zavrnjena. Kot razlog so na občini izpostavili, da Branka stanovanja ne more dobiti, ker ni slovenska državljanka. Branka razloži, da ima hrvaško državljanstvo in da vse od leta 1972, pokaže nam tudi dokument, živi v Sloveniji. Ves ta čas je delala v Kolpasanu, a na žalost spada v skupino tako imenovanih izbrisanih.
Ob zavrnitvi vloge Snježana poudarja, da je v navodilih za njeno vložitev med drugim pisalo, da mora imeti oseba stalno prebivališče v okolici Metlike, o državljanstvu pa ni bilo besede. »Če bi bil pogoj državljanstvo, bi se jaz vpisala,« pravi Snježana, ki ima slovensko državljanstvo in meni, da bi jo na to lahko opozorili. Še posebno zato, ker na občini menda dobro vedo, v kakšnih razmerah živita z mamo. »Šli bi kamor koli, samo da bi imeli mir in primerno streho nad glavo. Radi bi bili na svojem, četudi v baraki,« sklene Snježana, ki ji zdaj ostane le, da se pritoži na odločbo.
Na občini odgovarjajo, da je bilo lani ob objavi razpisa vsem prosilcem poleg obrazca vloge vročeno tudi besedilo javnega razpisa. »V razpisu je bil poleg preostalih pogojev naveden tudi pogoj, da so upravičenci za pridobitev neprofitnih stanovanj v najem državljani Republike Slovenije. Za vsa dodatna vprašanja in pojasnila so prosilci lahko zaprosili osebno ali po telefonu na upravi občine Metlika, in vsi, ki so v času priprave vloge zaprosili za kakršne koli dodatne informacije, so jih tudi prejeli,« trdijo na metliški občini. Dodajajo, da bodo lahko prosilci novo vlogo oddali na naslednjem razpisu, »ki bo objavljen po izpraznitvi prednostne liste. Ta bo oblikovana na podlagi razpisa, ki je v teku.«
Na vprašanje, kaj lahko zdaj storita Iljaževi, odgovarjajo, da si lahko prosilci najemno stanovanje v tem obdobju poiščejo na trgu, hkrati pa na CSD Metlika zaprosijo za subvencijo tržne najemnine. Ta bo na podlagi njihovih dohodkov ugotovil, ali so do subvencije najemnine, ki jo krije občina Metlika, upravičeni, in če so, v kakšni višini.
