Na pomoč je čisto prvi zaklical gasilec Nace

Brkati in kleni Ignacij Merhar (1856–1944) iz Prigorice pri Ribnici je bil znameniti gostilničar, posestnik, ki je kar 35 let županoval Dolenji vasi in postal zaslužen za tamkajšnje šolstvo. Zaradi skladne postave so ga imenovali Lepi Nace. V gasilstvu je uvedel poveljevanje v slovenskem jeziku in tako za vselej izrinil dotlej obvezno nemško. Merhar je dal stanovskim tovarišem tudi lep gasilski pozdrav na pomoč.

»Le kdo ne bi bil ponosen na tako vsestransko narodno zavednega rojaka,« je ob 140-letnici PGD Dolenja vas dejal predsednik Anton Berkopec in nadaljeval: »Nacetovo ime je v Prigorici, kjer je bil rojen, in Dolenji vasi – deli ju le struga reke Bistrice – malone položeno v zibelko slehernemu novorojenčku. Ignacija zlasti častimo domači gasilci, jaz kot predsednik PGD Dolenja vas še posebno.«

Na osrednji jubilejni prireditvi, kjer se je zbral vrh slovenskega in občinskega gasilstva, so govorniki pred več sto uniformiranimi možmi in ženskami poudarili, da je bilo dolenjevaško društvo med vsemi slovenskimi po starosti peto, med vasmi pa celo prvo.

Merhar je leta 1878 ob pomoči občinskega sluge Matije Zbašnika, cestarja Jakoba Gnidice, posestnika Janeza Bojca, kovača Janeza Merharja in verjetno še koga ustanovil gasilsko društvo in se hkrati loteval pomembnih nalog, med drugim je sestavil tudi slovenska povelja namesto nemških, ki so bila do tedaj obvezna. Leta 1886 je izdal prvi slovenski Vadnik, kjer v uvodu pove: »Nemškega poveljevanja ne potrebujemo! Lepše se da poveljevati v našem, domačem jeziku! Čemu bi se učili slovenski gasilci nerazumljivo nemščino, čemu bi slovensko poučevali, nemško pa ukazali storiti, ko nam tega ni treba.«

Ko je leta 1880 dolenjevaška gasilska četa nastopila na mogočni paradi v Ljubljani, se je po ljubljanskih ulicah prvič poveljevalo slovensko. Zaradi tega je Merharja prijela policija, ki pa je morala poklekniti pred zahtevami množice in ga je po nekaj urah priprtja izpustila.

Ignacij Merhar je ugotovil, da se pod gasilskimi prapori lahko združijo zatirani Slovenci. Bodimo domači na svoji domačiji, je bil odločen.

»Kakor po celem Kranjskem, so tudi na Ribniškem praznovali predvečer cesarjevega rojstnega dne,« je Ignacij leta 1934 pisal Antonu Šobarju v Ribnico in nadaljeval: »Zažgali so na holmu nad vasjo veliki kres, spuščali rakete in grom možnarjev se je razlegal v tiho noč. Na najvišjem vrhu Male gore, pri sv. Ani, pa so Ribničanje odzdravljali z ognjem in strelom. Grom možnarjev je glasno govoril našim nasprotnikom, ki našemu ljudstvu v svoji nesramnosti očitajo, da je nelojalno. In ti, iz tujega sveta pritepeni ljudje, ki smo jih gostoljubno sprejeli, ki smo jim dobrovoljno delili svoj kruh, nas v svoji grdi, črni nehvaležnosti pred vsem svetom denuncirajo in lažno obrekujejo! Res, ko bi moral kak drug narod v Avstriji pretrpeti to, kar je pretrpel slovenski, toliko tlačenja, toliko v nebo vpijajočih krivic, bil bi že zdavnaj opešal. A hrib se maje in hrast, zvestoba Slovenca ne gane. Slovenec je trpel, upajoč na boljšo prihodnost. Da bi skoraj prišla!«

Da bi obdržali svoj jezik, navade, običaje in ne izgubili ekonomske samostojnosti, bo ta družba potrebovala veliko Slovencev s toliko poguma, modrosti, znanja in samozavesti, kot jih je imel Ignacij Merhar.

»Naš slavni rojak je društvo vodil 61 let, od ustanovitve do druge svetovne vojne. Od njega ga je prevzel Jože Henigman, nato Slave Oražem in France Dejak, meni pa je pripadla čast, da ga vodim tudi ob tem pomembnem jubileju. Sicer je pri nas tako, kot ni verjetno nikjer drugje, da iz društva ne moreš oditi, preden se števec ne ustavi vsaj pri 25 letih,« je povedal Anton ter le še dodal: »Leta 1992 je naše društvo kot prvo v Sloveniji razvilo nov gasilski prapor s simboli samostojne Slovenije.«