V slabih dveh mesecih nam državljanom kanijo zamoriti kar tri nedelje. Izbor evropskih poslancev je mimo, pred nami sta še referendum o arhivski noveli in državnozborske volitve.
S slovensko politiko imam probleme: o njej imam jako slabo mnenje, hkrati pa se zavedam, da odločilno vpliva na našo življenjsko raven. Vlad ne krivim za vse, recimo za muhasto vreme in komarje, vsekakor pa so bile vse po vrsti nesposobne, da bi nas gospodarsko spravile na zeleno vejo. Tako, trajno zeleno, kot jo poznajo v deželah, kjer se temu reče auf der grünen Zweig kommen. In ker se ne le v letih, ampak celo desetletjih nič ne spremeni, sem obupal nad uresničevanjem svojih državljanskih pravic in dolžnosti.
Evropske volitve sem bojkotiral, ker mi je čisto vseeno, kdo se bo futral iz bruseljskega oziroma strasbourškega korita, v katerem so pršut in pljučna namesto krompirja in pese.
In bojkotiral bom nedeljski referendum o arhivski noveli. Ta referendum je spet ena tipično slovenska nebuloza. Zazrtega v preteklost, ki kar naprej definira našo sedanjost in prihodnost, ga po Delovi anketi 54 odstotkov Slovencev sploh ne razume. V nabiralnike smo celo dobili pojasnilo, za kaj gre! Pa saj vem, za kaj: za odprtje dostopa do dokumentov, da se bo potem še lažje obkladalo, kdo je komu kaj kdaj. Da še malo zaostrimo preteklost, koga briga, če je medtem še 1200 brezposelnih iz Aha Mure povečalo stopnjo brezposelnih v Pomurju na 21 procentov.
Na parlamentarne volitve bom pa šel, že zaradi tega, da mi potem ne bo kdo očital, kaj pizdim čez vlado, če pa nisem nikogar volil. Komu bom podelil svoj glas, po pravici povem, da še ne vem. Cerar hoče preseči delitev na leve in desne, ampak točno te imam na razpolago: že dobro znano desnico in zmeden kokošnjak na levi, poln novih strank, ki bodo svoja klena stališča razvodenele z raznoraznimi pakti.
Čisto nič zame. Se mi pa že svita, kdo bo zmagal. Verjetno sem slab politični analitik, ampak vidim desnico, najbolj bi se pa smejal, če bi bil še Erjavec zraven. Nemogoče je pri nas mogoče in logično.