Na Plečnikovem stadionu zlato obdobje Olimpije

Ljubljanski stadion Bežigrad (danes razvpiti Plečnikov stadion, okoli katerega se že okroglo desetletje trudi poslovnež Joc Pečečnik) so po zasnovi arhitekta Jožeta Plečnika začeli graditi leta 1925 za katoliško telovadno društvo Orel. Denar zanj so zbirali tudi z loterijo; prva nagrada je bila vila, za katero je naredil načrte prav Plečnik. V nadaljevanju so dokončali zahodno stranico in na južni strani postavili terase za sedeže. Pozneje je doživel marsikaj. Po ukinitvi vseh telovadnih društev leta 1929 so bila dela na orlovskem stadionu prekinjena. Šestega januarja 1929 je namreč kralj Aleksander Karadžordžević izdal razglas, s katerim je ukinil t. i. vidovdansko ustavo in razpustil narodno skupščino. Uvedel je šestojanuarsko diktaturo, ki je med drugim ukinila vsa društva, tudi Orle.

Lovil je gamse

Toda Aleksander, ki je sicer rad prihajal v Slovenijo na lov v Kamniško Bistrico, kjer so mu po glavi zlasti hodili trofejni gamsi, ki sta jih jagala z kraljevim lovskim nadčuvajem Cirilom Dimnikom, očetom lobista Boža, je klavrno končal svoje življenje v atentatu nanj v Marseillu leta 1934. Za potrebe organizacije evharističnega kongresa leta 1935 so gradbena dela lahko nadaljevali ter telovadni stadion spremenili v areno za kongres. Takle čas 1935. se je slovesne maše na stadionu udeležilo 30.000 mladih in 15.000 odraslih, in vendar je bilo to šele ogrevanje za zadnji kongresni dan, ko je slavnosti na stadionu prisostvovalo impozantnih 120.000 ljudi. Neki govornik je dejal, da zre v šestino Slovenije.

Leto pred koncem druge svetovne vojne so na njem domobranci pod vodstvom Leona Rupnika na Hitlerjev rojstni dan prisegli vodji velike Nemčije in SS.

Toda mnogo bolj kot zaradi vseh orlov, visokih duhovnikov in nešteto vernikov, politikov in domobrancev je Ljubljančanom stadion Bežigrad pri srcu zaradi športnikov, predvsem nogometašev in tudi atletov, katerim je bil namenjen po drugi svetovni vojni. Za Bežigradom je začel nogometni predhodnik Olimpije Odred, spominjam se, da me je oče vodil na tekme, kjer so bili največji zvezdniki Franc Berginc, Edo Hočevar, Jože Kranjc, Danilo Cuban, pozneje golgeter Jože Zagorc...

V prvo ligo

V sezoni 1964/65 si je Olimpija pred 15.000 gledalci z zmago nad banjaluškim Borcem priigrala uvrstitev v 1. zvezno jugoslovansko ligo, kjer je ostala 19 let. Poleg ligaških tekem so bili že takrat najzanimivejši in obiskani derbiji proti Mariboru. Aprila 1964 se je tako na stadionu za Bežigradom zbralo kar 19.994 gledalcev, kar še danes velja za rekord obiskanosti katere koli nogometne tekme pri nas. Olimpija je v tem obdobju blestela, leta 1970 se je uvrstila v finale pokala, kjer je na koncu v skupnem seštevku le za las izgubila proti Crveni zvezdi (2:2 in 0:1 – v 120. minuti podaljška).

Največja nogometna ikona Olimpije je bila, je in bo zanesljivo še dolgo Brane Oblak, pred dnevi je praznoval 70. rojstni dan. Že skoraj štiri desetletja so minila, odkar je nazadnje kraljeval na največjih nogometnih stadionih. V Jugoslaviji je bil korak pred drugimi, v ospredju pa je bil tudi v tujini, v eni najmočnejših lig na svetu, v bundesligi, kjer je igral za Schalke in potem pet let za šampionski Bayern.

Spominjam se, da so Oblaka davnega leta 1973, ko je iz Olimpije prestopil k splitskemu Hajduku, vabili tudi v Beograd k Crveni zvezdi. Tam je med služenjem vojske treniral na Zvezdinem stadionu Marakana, toda z atleti, ne s kolegi nogometaši, za katere je mnogo let pozneje v prijateljski družbi, prostodušen in neposreden, kot je bil od nekdaj, pripovedoval, da so bili lenuhi in so mu šli na živce. Dalmatinci so ga dokončno prepričali šele, ko so mu obljubili zemljišče tik ob morju v Rogoznici. Brane je tam res zgradil hišo, bil sosed ene najvplivnejših žensk v nekdanji Jugi, Milke Planinc, mnogo let pozneje, ko že dolgo ni več aktivno igral nogometa, pa je vse skupaj prodal.

Dober napad, slabša obramba

Drugi najljubši otrok Olimpije je bil nesporno Danilo Popivoda, Črnogorec iz Vojvodine, kamor so bili kot kolonisti po vojni iz Črne gore priseljeni njegovi starši. V Ljubljano ga je kot golobradega mladeniča, ki je prve treninge opravljal bosonog, pripeljal njegov starejši brat Nikola, ki je študiral na ljubljanskem Difu (današnja Fakulteta za šport) in bil tudi nogometaš.

Toda Ljubljančani so imeli neizmerno radi še enega akterja neštetih tekem jugolige na stadionu za Bežigradom, Vilija Amerška. Iz rodnih Trbovelj je prišel k Olimpiji kot mladinec, ista generacija kot Oblak in Popivoda. Bil je igralec prefinjene tehnike in sijajnega udarca, tudi tekel je rad, a – na njegovo škodo – se mu ni ljubilo iz Ljubljane in izza Bežigrada, zato ni ustvaril večje nogometne kariere, kot jo je. Vsi trije in še nekateri, tudi Rudi Zavrl, pozneje prvi in dolgoletni predsednik Nogometne zveze Slovenije, danes častni predsednik te, so bili člani znamenite mladinske ekipe Olimpije, ki jo je treniral Nedeljko Gugolj - Gugi.

»Napada, kakršnega smo imeli z Branetom Oblakom, Danilom Popivodo, Radoslavom Bečejcem, Ivanom Pejovićem in mojo malenkostjo, ni imela niti Crvena zvezda, a je bila obramba zato nekoliko slabša. Imeli smo tri občasne članske reprezentante, jaz sem bil takrat član jugoslovanske mlade reprezentance,« se Vili z nostalgijo spominja teh dni. Spomnimo: Bečejac, imenovali so ga Zaza, je prišel k Olimpiji iz šampionskega Partizana, Pejović pa iz Crvene zvezde. Oba sta takoj postala ljubljenca Bežigrada, Lala (Vojvodinec) Zaza še vedno živi v Ljubljani.

Zanimivo, da je Olimpija svoje zvezdne trenutke za Bežigradom doživljala pred skoraj pol stoletja, ko jo je vodil prav tako Srb kot zdaj Milan Mandarić, karizmatični dr. Aca Obradović, imenovan tudi Doktor O.