PLANOTA

Na planoti menihov

Objavljeno 09. februar 2017 13.46 | Posodobljeno 09. februar 2017 13.48 | Piše: Primož Hieng

Na Menišiji, kjer se širni bukovo-jelovi gozdovi prepletajo s pisanimi travniki, vladajo zakoni narave in njeni najbolj divji predstavniki – medved, volk in ris. Planota se vleče od Blok na jugovzhodu proti Rovtarskemu hribovju na severovzhodu. Z njim se stika v ozkem pasu med Vrhniko in Logatcem ter loči Ljubljansko barje od Notranjskega podolja. Za Menišijo je značilen razgiban in vrtačast kraški relief med 700 in 800 m nadmorske višine, večji del porašča gozd. Tu so bile od 13. stoletja dalje posesti kartuzijanskega samostana v Bistri, od koder je prek Menišije v Cerknico vodila tudi t. i. samostanska pot.

Blizu vasi Dobec je izvir z zlato vodo. Foto Primož Hieng

Na območju Menišije, točneje pri Bezuljaku nedaleč od Begunj pri Cerknici, je izvir Beč, ki sega do globine enega metra. Tudi v suši ima stalno vodo, torej ne presahne. Vodo so v preteklosti uporabljali za pitje, pranje in napajanje živine, poleg tega tudi pri zidavi cerkve in hiš.

Vaške gospodinje so Beč vsako pomlad očistile in oprale, vaščani so pazili, da ga niso onesnažili. Ljudsko izročilo tudi pravi, da je voda v tem izviru zdravilna. Pomaga obolelim za golšo, zato je marsikdo priromal k Mariji Vnebovzeti v Bezuljak in se je napil.

Zanimiva je zgodba, kako je Beč ohranil svojo naravno obliko. Bezuljak je imel že pred prvo svetovno vojno črednika Jerča, ki je pasel vaško živino in drobnico. Ker je stalno primanjkovalo vode, se je vaščanom ponudil, da bo očistil Beč, pa je bo za vso vas dovolj tudi v največji suši. Za plačilo je zahteval, da vsaka hiša po opravljenem delu prispeva eno ovco. Ker so se ljudje zbali, da bi s povečanjem odprtine pri izviru voda zalila vas, je načrt propadel, izvir pa je tako ohranil prvotno naravno obliko.

Danes se nam zdi samoumevno, da do vode za vsakdanjo rabo pridemo brez najmanjšega truda. Še nedavno pa ni bilo tako. Vaščani Dobca so jo vozili od studenca Lurške Matere Božje na svoje domove. Možje so v zasneženi zimi zapregli vola, na voz naložili večje posode in šli h koritu, da bi bila zaloga pri hiši vsaj za nekaj časa. Še prej pa je bilo treba za silo očistiti pot do tja. To je bilo nadvse zamudno opravilo. Le nad kakovostjo vode se Dobčani niso mogli pritoževati.

Pod cerkvijo sv. Lenarta, pod kapelico Lurške Matere božje, je korito, v katero priteka čista voda iz izvira. Kapelica in korito sta bila zgrajena leta 1904, ko je po nešteto pisnih prošnjah Dobčanov avstrijska vojska končno izplačala odškodnino za sitnosti, ki so jih povzročali vojaški manevri na bližnjem Pretržju.

Ljudsko izročilo pravi, da voda iz tega izvira vsebuje zlato in je zdravilna, ker priteka skozi zemeljske plasti, bogate z zlatom. Do izgradnje korita so Dobčani za pitje, napajanje živine in pranje uporabljali vodo iz Lokev, le nekaj deset metrov naprej od korita. Lokev so naredili okoli leta 1840. Tudi Lokev se je polnila s čisto vodo, ki je občasno pritekala iz manjših izvirov v bregu.

Tretji izvir v tem koncu se imenuje Brejnice in je glede na lego tudi velika posebnost. Ljudsko izročilo pripoveduje, da je voda tega izvira zdravilna. Krepi zdravje in poživlja. S pitjem so se, kot pravijo domačini v bližnjih vaseh, mnogi pozdravili. Neštetokrat je bila voda iz izvira Brejnice zadnje upanje in želja umirajočih. Imenovali so jo tudi lačna voda, saj so kosci, ki so v preteklosti kosili travnike okrog izvira, vedno postali lačni, če so se je napili. Tako pravi ustno izročilo.

Bogata flora in favna

Na več krajih v Menišiji najdemo ostanke nekdanje Rupnikove obrambne linije. Rupnik je bil starojugoslovanski general in tudi sonačrtovalec te linije. Med svetovnima vojnama je meja potekala po Javornikih. Zaradi imperialističnih teženj fašistične Italije po ozemlju Kraljevine SHS je ta zgradila močno obrambno linijo utrdb, bunkerjev in vzporednih oskrbovalnih objektov. Ta linija ni nikoli delovala, ker je država SHS prehitro razpadla.

Ostanki vodnega rezervoarja na Brejnicah so bili prav tako del te linije. Za preskrbo enot bi iz rezervoarja po ceveh črpali vodo v višjeležeči rezervoar na Črnem vrhu. Kako bi jo speljali od tam naprej, ni znano. Rezervoarja sta bila že povezana s cevmi, ne ve pa se, ali je bilo sploh opravljeno črpanje.

Na območju Menišije se lahko podate na naravoslovno pot. Če zapustite avtocesto na izstopni postaji Unec, se nato peljete skozi Rakek do Cerknice, nato levo proti Begunjam in nato še enkrat levo skozi vas Bezuljak pridete do vasi Dobec. Že ste pri slikovitem vodnjaku s kapelico, na izhodišču menišijske naravoslovne poti. Menišija je dobila ime po menihih iz kartuzije v Bistri, ki je imela pokrajino v lasti že od leta 1260; na menihe spominja znak Turističnega društva Menišija.

Na naravoslovno pot se lahko podajo vsi, tudi družine z majhnimi otroki, saj je dolga le tri kilometre in poteka po blagem gričevnatem terenu. Med devetimi znamenitostmi s poučnimi tablami priporočajo ogled Gabrovške podzemne jame in pitje zdravilne vode iz izvira Brejnice, po kateri menda postanete lačni. Od vseh znamenitosti je največ vreden sprehod po prostranih menišijskih gozdovih in drevoredih.

Živalski svet je izjemno pester, saj tu živijo tudi medved, volk, ris, divja mačka, kuna zlatica in belica, podlasica in lisica. Zaradi bogastva malih sesalcev je Menišija tudi pravi raj za sove. Na prisojnih pobočjih uspevajo eni od najlepših in najbolj pisanih travnikov v Notranjskem regijskem parku. Tako travnike na pustih suhih tleh kot tiste na bolj svežih domačini še vedno negujejo z ljubeznijo in prijazno do narave. Najpestrejši so travniki, kjer cvetijo vse redkejše prebivalke, orhideje. Na Menišiji uspeva kar ena tretjina vseh vrst orhidej, ki jih najdemo v Sloveniji.

 

Deli s prijatelji