LJUBLJANA – Jutri, 20. avgusta, bo minilo natanko 50 let, odkar je Delo na prvi strani in z naslovom na kar sedmih kolonah objavilo članek Šest jugoslovanskih alpinistov na vrhu Pika Lenina. Ker se ve, da so bili v tistih časih v slovenskem osrednjem časniku na prvi strani objavljeni večinoma prispevki z natančno določeno politično vsebino, je bil ta alpinistični podvig šesterice Jugoslovanov, ki so bili od prvega do zadnjega Slovenci, vendarle celo za naše tedanje razmere nekaj izjemnega. Iz baznega taborišča na nadmorski višini 3650 metrov je »po radiu«, kot je bilo natisnjeno, takratni vrhunski alpinist in časnikar Dela Ante Mahkota poročal, da »sta se dve skupini jugoslovanske alpinistične odprave, ki jo vodi dr. Miha Potočnik, povzpeli na vrh Pika Lenina 7134 metrov visoko. Dne 14. avgusta je dosegla vrh skupina, v kateri so bili Barbka in Peter Ščetinin iz Ljubljane, Franc Ekar iz Kranja in Ante Mahkota iz Ljubljane, 16. avgusta pa Sandi Blažina iz Izole in Pavle Dimitrov z Jesenic.«
Na vrhu več kot 100 alpinistov
Sovjetska zveza je ob 50-letnici oktobrske revolucije organizirala alpiniado, množično plezanje na ta sedemtisočak z namenu najprimernejšim imenom v Pamirju. Nanjo je poleg plezalcev iz svojih takratnih republik od Latvije in Ukrajine do Taškenta in Tadžikistana povabila alpiniste iz evropskih socialističnih držav ter poleg njih še plezalce iz Italije in Avstrije, na vrh gore pa je od 14. do 17. avgusta po dveh dovoljenih smereh priplezalo več kot sto alpinistov.
Za vodjo te jugoslovanske, se pravi slovenske odprave, so določili Miho Potočnika, vrhunskega predvojnega alpinista, ki je hkrati ustrezal povojnim političnim merilom, preostala šesterica pa je bila velika žlica takratne slovenske alpinistične smetane.
Odprava je odpotovala iz Ljubljane z vlakom že 16. julija 1967, presedla v Beogradu v spalnik, da je alpiniste s pol tone opreme in hrane po 46 urah vožnje pripeljal v Moskvo ter od tam v naslednjih treh dneh v Taškent in razmeroma blizu kitajske meje. Od tam so jih s terenskimi avtomobili odpeljali pod Pamir, kjer so Sovjeti dvema stotnijama alpinistov določili taborni prostor. Četverica Slovencev se je odločila plezati na vrh Pika Lenina po daljši od dveh dovoljenih smeri, po zahodnem grebenu čez šesttisočak Pik Razdelnaja ter s Pika Lenina in čez 5800 metrov visoko sedlo Krilenko nazaj v bazni tabor, Dimitrov, Blažina in Potočnik pa po krajšem severovzhodnem grebenu. Vodji odprave je v starosti dobrih 60 let uspelo priti več kot 6000 metrov visoko, ko je moral zaradi poškodbe noge odnehati, druga dva sta prišla na vrh, preostala četverica je v svoje življenjepise zapisala nekaj napetih dogodkov.
Trideset korakov in počitek
Mahkota in Ekar sta skupaj z zakoncema Ščetinin odšla 11. avgusta iz baznega tabora čez ledenik Lenina. Navezi sta v naslednjih dneh priplezali 6550 metrov visoko, vsak večer postavili vsaka svoj šotor in se 14. avgusta odpravili na vrh gore.
»Veter divja,« je takrat v dnevniku z odprave napisal Mahkota, »upira se v velika nahrbtnika in naju pritiska ob tla. Ko se obrnem v veter, mi trga obraz, če se obrnem stran, me duši. Sama si ukazujeva delavnik – trideset korakov in počitek. Ob enih sva na vrhu.«
Poldrugo uro sta bila Ekar in Mahkota na vrhu, potem sta začela sestopati na drugo stran. Pol ure zatem sta prišla na vrh zakonca Ščetinin, dva dni pozneje z druge strani še Blažina in Dimitrov. Barbka Lipovšek Ščetinin je bila četrta tujka, ki je priplezala na Pik Lenin in je postala po doseženi višini jugoslovanska rekorderka, na tej alpiniadi pa je bila edina ženska, ki je šla čez vrh z nahrbtnikom.
Srečali so se v Mojstrani
Za Ekarja in Mahkoto se je na vrhu Lenina začel drugi del te pamirske odisejade. Nadaljevala sta prečenje tega pogorja čez 5800 metrov visoko sedlo Krilenko, ko se je pod Mahkoto odprl svet in ga požrl. Na nadmorski višini 6900 metrov se je pod njegovo težo podrl snežni most nad ledeniško razpoko, led ga je pogoltnil, nekako deset metrov nižje pa je obvisel na naramnicah nahrbtnika. Noro je začel kričati, medtem je snel nahrbtnik, našel v njem dva ledna klina, ju zabil v led in se zavaroval. Kolega je slišal kričanje iz globine, ta čas je prišlo mimo nekaj gruzinskih alpinistov, Ekar je v globino vrgel vrv, plezalci so napeli moči in družno potegnili Anteja iz ledenega pekla.
Dva dni pozneje sta bila plezalca v varnem baznem taboru pod goro, potem ko sta kot edina člana alpiniade prečila celotni, več kot 24 kilometrov dolg greben Pika Lenina.
Minuli ponedeljek, do dneva natančno 50 let po vzponu na Pik Lenin, ki je bil do takrat za slovenski alpinizem najvišji preplezani gorski vrh, so se trije udeleženci srečali v planinskem muzeju v Mojstrani. Zaradi slabšega počutja tja nista prišla Blažina in Mahkota – in seveda ni bilo Barbke Lipovšek Ščetinin in Mihe Potočnika, ki že dolgo plezata po gorovjih nekih drugih svetov.
