SELA PRI HINJAH – Ko je Franci Zore iz Sel pri Hinjah v sredo stal pri ograjenem pašniku na robu vasi in zažvižgal ter jih poklical, je trop ovac, med njimi je tudi en kozliček, veselo pritekel k njemu. Poznajo njegov glas in se mu vedno odzovejo. A ni jih priteklo 47, ampak štiri manj. Manjkajoče so namreč žalostni konec dočakale v noči na ponedeljek na pašniku. Nepridipravi so prišli na pašnik, ograjen z električnim pastirjem, in štiri kar tam zaklali ter jih zvlekli do ceste. Potem so jih očitno naložili v avto, saj se je krvava sled končala na vozišču.
»Prej smo jih pasli doma na vrtu na koncu domačije, od prejšnje srede pa so bile na pašniku pri križišču za Prevole in Žužemberk. Tam smo jih nameravali imeti vsaj še en teden, da bi popasle vso travo, ki je bila ravno tolikšna, da se je ne bi splačalo kositi. A ko je šla v ponedeljek zjutraj hčerka Monika v službo, je opazila, da je en steber, na katerem so pritrjene žice električnega pastirja, podrt. Takoj me je poklicala, saj bi ovce lahko ušle iz ograde. Jaz bi tako ali tako okoli sedme ure zjutraj odšel pogledat, ali je vse v redu, kot naredim nekajkrat na dan, vedno tudi preštejem živali, tako pa sem prišel malo prej. Živali so bile nekoliko vznemirjene, takoj pa sem na asfaltu opazil kri. Na pašniku je je bilo še več, na enem delu manj, kjer so pokončali eno žival, na drugi strani pa so zaklali tri,« je ponedeljkov prizor opisoval Franci Zore.
Pokončali so tri ovce, težke okoli 90 kilogramov, in enega jagenjčka. Da so se lotili tudi majhne živali, je posumil takoj, ko je videl, kako je zjutraj ovca brezupno klicala svojega mladiča.
Trop pod nadzorom
Na kmetiji Zore, ki je naziv ekološka kmetija pridobila že leta 1999, bila je med prvimi štiridesetimi v državi s tem nazivom, nimajo običajnih ovac, marveč jezersko-solčavske ovce, slovensko avtohtono pasmo. »Na kmetiji že vrsto let delamo selekcijo, s čimer izboljšujemo oplemenitenost tropa. Zdaj je že večina naših ovac solčavskih. Trop je pod nadzorom biotehniške fakultete v Ljubljani, ima pa zelo dober genotip, tu imamo le genotip 1 in 2, obstajajo pa še genotipi 3, 4 in 5,« razloži sogovornik in doda, da samčke oddajo v zbirni center v Logatec, kjer jih po pregledu uporabljajo za razplod po vsej državi, jagnjice pa za pleme.
Zdaj morajo Zoretovi, na kmetiji pomagata tudi Francijeva žena Tončka, ki se ukvarja še z zahtevano papirologijo, in hčerka Monika, nabaviti nove živali, saj imajo toliko registriranih.
»Biti mora iz kontroliranega tropa z genotipom 1 ali 2 in solčavske sorte, sicer izpademo iz programa, ki določa, koliko živali mora imeti kmetija glede na površino. Več kriterijev moramo torej zapolniti, bomo pa poskušali del manka nadoknaditi iz lastne črede,« je razmišljal Franci. Sicer pa imajo na kmetiji še enega konja, pet oslov in sedem koz. »Osmega marca letos je postala naša koza rekorderka, povrgla je pet mladičev, štirje so preživeli,« je dodala Tončka.
Tatovi,
krokarji, volkovi
Vasica Sela pri Lazah ima 18 hiš, sredi vasi stoji cerkev sv. Jurija. Prej je imela vsaka hiša živali, vsaj tri, če ne več, a kmetovanje je večina opustila, travniki in njive pa se zaraščajo. Teren je tak, da so ovce ravno pravšnje, zato so jih že od nekdaj uporabljali za »čiščenje« površin. In v klepetu izvemo, da so imeli še pred drugo svetovno vojno v vasi črednika. Ta je zjutraj z zvokom trobente naznanil, naj kmetje z verig spustijo govedo, iz staj pa ovce, da jih je gnal na pašo, je pa vsak dan jedel pri drugi hiši. Takšna navada je bila tudi v okoliških vaseh, o čemer lahko sklepamo po domačih imenih nekaterih kmetij, ki jim rečejo Pri čred'nku.
Zoretovi imajo ovce že od nekdaj, zadnje desetletje in pol pa jim ta dejavnost ni le hobi, ampak tudi vir zaslužka. »Kmetje ur dela ne vrednotimo, če bi jih, se nam ne bi splačalo kmetovati,« je pridal Franci.
To ni prva kraja ovc pri Zoretovih. »Enkrat so nam s pašnika na Ratju tatovi odpeljali pet živih ovac, preostale, bilo jih je več kot 60, pa so same prišle po cesti domov. Poznale so pot, koder smo jih gnali. Spet drugič so jih tatovi ukradli s pašnika na koncu domačije,« je dodala Tončka. Slabe izkušnje imajo tudi z volkovi, dvakrat so že klali, enkrat so jih ubili osem, nekaj pa jih je moral veterinar uspavati, saj so bile ranjene. Celo krokarji se lotijo manjših jagnjet, pa psi.
A tokrat na delu niso bili ne volkovi ne psi, ampak človek. Verjetno ne en sam, zagotovo pa ti, ki so kradli, ne znajo spoštovati tujega dela in truda.
