JAKOBSKI DOL – »Verjetno obstajajo ljudje, ki so pomoči bolj potrebni kot midve,« nam je v uvodu priznala Irena Perme, ki je pred enajstimi leti začela skrbeti za zavrženo dojenčico Ajšo, ki je bolehala tudi za cerebralno paralizo. Tudi s pomočjo dobrosrčnih bralcev Slovenskih novic smo v Krambergerjevem skladu zbrali 1500 evrov in jih predali Permetovim. »Iskreno rečeno sem navdušena. Zadnje čase veliko tarnamo, kako nam gre hudo. Veseli me, da se odzivamo na probleme, ki so med nami. In odzivnosti ljudi ni primanjkovalo. Veliko je bilo klicev, veliko naročil vrečk sem prejela v teh zadnjih treh mesecih,« je z nasmehom na obrazu razlagala Irena Perme, ki ima iz dneva v dan večji elan do življenja.
Edina možnost: operacija v Nemčiji
Čeprav so vedeli, da ima Ajša štiri luknjice v srčku in da bo verjetno za vedno prikovana na invalidski voziček, nikoli niso niti pomislili, da je ne bi sprejeli za svojo. »Ne samo jaz, vsa družina jo je sprejela. Tudi moji sinovi in mož Martin so nad njo navdušeni. Prvih nekaj mesecev sem živela v strahu, da se bo nekega dne na vratih pojavila Ajšina mama in jo bo zahtevala nazaj. Želela sem jo posvojiti, in uspelo mi je,« je nadaljevala. Toda deklica ima veliko željo: operacijo kolkov. Te pa v Sloveniji ne bodo odobrili, vsaj dokler ne bodo bolečine postale neznosne. Edina možnost bi bila operacija v Nemčiji, v priznani kliniki v Münchnu.
Pomanjkanje denarja je Ireno pripeljalo do nove ideje
»Nisem želela, da bi mi kdo podaril denar. Zaslužiti sem ga hotela s svojimi rokami. Zato sem se odločila začeti izdelovati nosilne vrečke iz naravnega materiala in jih nato lastnoročno poslikati. Samo ena porabljena plastična vrečka manj, pa bo že uspeh. Sprva sem jih šivala sama iz odpadnih rjuh, zdaj to zame počne podjetje iz Maribora. Prva pošiljka je bila namenjena prijateljem in znancem, medtem pa se je razvedelo in naročila dežujejo iz vseh slovenskih krajev. Še zdaj se čudim, da mi je uspelo izpolniti vsa naročila,« nam je dejala izučena vzgojiteljica. Nato je dejala, da bo izkupiček od prodaje tako imenovanih maminih vrečk namenjen tudi za stroške pregleda in morebitne operacije na Bavarskem.
Predajo simboličnega čeka iz Krambergerjevega sklada sta Irena in Ajša dočakali nasmejani. Četudi ju je v zadnjih dneh pestila virusna bolezen, sta neučakano čakali na nove izzive. In teh v prihodnjih dneh in tednih v Jakobskem Dolu v Slovenskih goricah ne bo manjkalo. »Urediti moramo dovoz do hiše. S parkirišča pod hišo vodi neurejena potka, po kateri Ajša ne more peljati svojega invalidskega vozička. Tako smo jo od vhodnih vrat do avtomobila nosili v naročju,« je načrte razkrila ambiciozna Irena. Nova dovozna pot pa bo olajšala življenje tako deklici kot drugim članom njene dobrosrčne družine.
Ajša je imela srečo, ki je veliko otrok s podobno boleznijo nima
Njen um je kljub bolezni ostal domala nepoškodovan. »Ima izjemno domišljijo. Čeprav je dopolnila šele 11 let, na računalnik piše neverjetne zgodbe. Teden preživi v zavodu v Kamniku, kjer tudi obiskuje osnovno šolo. Ob petkih se vrača domov. Z njo veliko potujemo. Vsako leto obiščeva moža na delu na Nizozemskem. Pred časom smo na splavu prepotovali 140 kilometrov dolgo pot po reki Tari. Vmes nam je splav razpadel in vsi skupaj smo se prisilno okopali v ledeni vodi. In preživeli,« pojasni Irena in doda, da ima njena hčerkica neverjetno voljo do življenja. Nepozabna je tudi njena izjava: »Veš mami, niti ni tako hudo, da nikoli ne bom mogla hoditi. Bolj hudo mi je, da ne bom mogla plesati flamenka.«
Sredi aprila se bodo Permetovi skupaj z Ajšo odpravili na kontrolni pregled na kliniko v München. In upajo na najboljše, da jim bodo tamkajšnji zdravniki prižgali zeleno luč za tako želeno operacijo kolkov. Kdaj naj bi potem Ajša legla pod nož, še ni povsem znano. Njena družina si prizadeva, da bi to uskladili s poznejšo rehabilitacijo. »Ne bi radi, da bi preveč manjkala v šoli v Kamniku. Zato bomo poskušali operacijo prilagoditi temu,« je sklenila Irena, ki nadvse optimistično zre v prihodnost.
Izgubili so Gaja
Enega najhujših časov je družina Perme preživljala pred štirimi leti. Nedaleč od doma se je na poti v šolo ponesrečil komaj 14-letni sin Gaj. »Bila sem bolna, zato jih nisem sama peljala v šolo v Maribor. Vozilo je dekle starejšega sina, ko je na cesti proti Pesnici, da bi se izognila drugemu avtomobilu, zapeljala na bankino in tam v udarno jamo. Počila je guma, avtomobil je zaneslo in je udaril v ograjo. Ni samo alkohol kriv za smrt na cestah, včasih so krive ceste same,« se tragičnih trenutkov še vedno z bolečino spominja mama. Gaj je bil ustvarjalec, najmlajši sin. Toda Irena je ob tragediji našla rešitev v sami sebi. In na koncu pokazala, kako je močna: »Ni moj namen, da bi jokala, da sem izgubila sina. Tudi heroj nočem biti, da sem posvojila Ajšo. Želim le ljudem dokazati, da morajo najti svoj jaz, potem so sposobni vsega.«
