»To, kar se mi dogaja, je kriminal. Stara sem 71 let. Rada bi uživala v starosti, rada bi bila s svojimi vnučki. A ničesar od tega ne morem početi, ker mi od 1999. vsi ti postopki na slovenskih sodiščih že leta jemljejo čas, pijejo denar, načenjajo živce in rušijo moje zdravje. Ko sem podedovala hišo na elitni lokaciji sredi Ljubljane, se mi ni niti sanjalo, da se s tem začenja najdaljša mora, ki ji kar ni videti konca.« Takole nam pripoveduje Južnoafričanka Asa Meyer. Med našim pogovorom ji v oči večkrat privrejo solze razočaranja in nemoči.
Najemniki se pritožijo
Skupaj s stavbo na Trubarjevi je dobila tudi najemnike. »Na sodišča so začeli vlagati pritožbe, čeprav sploh niso stranka v postopku. Zgodba o dedovanju in postopki, ki so si sledili, so potovali od sodišča v Radovljici, državnega tožilstva in višjega sodišča do južnoafriškega in slovenskega ministrstva za pravosodje ter se vmes ustavili na Dunaju, kjer je južnoafriško veleposlaništvo. Niti ne vem več, koliko denarja sem porabila ter koliko časa in koliko telefonskih klicev sem opravila v teh letih. Preveč!«
Kot pravi, se je njena mora začela, ko je v Trubarjevi ulici podedovala stavbo, veliko okoli 600 kvadratnih metrov. »A s tem imam same težave. S stavbo ne morem razpolagati tako, kot bi si želela, kajti najemniki so na sodišča vlagali pritožbe, tako da po vseh teh letih zadeva še vedno ni končana. Zato enkrat na leto pridem v Slovenijo. Takrat stanujem na Bledu, kjer za najemnino sobe, velike 25 kvadratnih metrov, plačujem 300 evrov na mesec.«
V pasti slovenskih sodišč
To, pravi Asa Meyer, jo še zlasti boli: »Veste, najemnika Mojca Lieber Aljančič in Peter Kariž za stanovanji na elitni lokaciji v jedru Ljubljane plačujeta nizke najemnine, nekaj več kot sto evrov na mesec. Ker je zadeva še danes, sedem let po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, na sodišču, njunih najemnih pogodb ne morem spremeniti in jih prilagoditi obstoječim cenam.«
Tako se je Meyerjeva po lastnih besedah ujela v past slovenskih sodišč, iz katere se ne more rešiti: »Zdi se, da najemnika dveh stanovanj v stavbi, ki sem jo podedovala, krepko izkoriščata počasno delo slovenskih sodišč. Zavedata se, da vsak postopek, sploh če gre za ugotavljanje dejstev v Republiki Južni Afriki, traja dve leti ali celo dlje. Tako si v nedogled podaljšujeta smešno nizko najemnino. Zdi se, da ju pri takšnem izkoriščanju ščiti zakon. Na sodbe se požvižgata, kar naprej vlagata pritožbe.«
Čeprav bi Meyerjeva na trenutke najraje pustila vse in se odpravila nazaj na črno celino, tega ne more storiti: »V zgodbo sem vložila že mnogo let, ki mi jih ne more povrniti nihče. Vložila sem tudi veliko denarja, saj je bilo treba plačati odvetnike, telefonske klice, prevode, notarje, prenočitve v Sloveniji.«
Nenavadno zapleteno
In kaj o zgodbi menita že omenjena najemnika? Poudarita, da zadeva »ni preprosta, je nenavadno zapletena, pravno komplicirana tudi z elementi mednarodno zasebnega prava in od leta 2009 v sodnem postopku, ki žal ni končan. Zaradi kar dveh posegov državnega tožilstva vanj z uspešno rešeno zahtevo za varstvo zakonitosti na vrhovno sodišče in zbiranja dokumentacije po diplomatski poti iz oddaljene afriške države je reševanje zadeve tudi zamudno. Zato ne razumeva, zakaj gospa tako kot vsi drugi udeleženci, ki smo zaradi reševanja zadeve mnogo bolj prizadeti in eksistenčno ogroženi od nje, ne more počakati na dokončno sodno odločitev, ali je sploh lahko dedinja in lastnica hiše ali ne.«
Sogovornika poudarjata, da sodni spisi in zemljiška knjiga govorijo o tem, da Asa Meyer »še ni podedovala hiše in torej ni njena lastnica, čeprav se že vrsto let za to izdaja, neupravičeno razpolaga s hišo in pobira najemnino.«
O višini njune najemnine pa povesta: »Najemnina, ki jo plačujeva, je neprofitna, njena višina je predpisana s stanovanjskim zakonom, upoštevajoč starost in opremljenost stanovanja. Sprememba najemnine ni odvisna od zamudnega sodnega reševanja zadeve, ker se lahko najemnina za taka stanovanja spreminja samo z zakonom. Nisva le midva njen problem, ker jih ima gospa po podatkih spisov še kar nekaj, tudi sodnih z drugimi uporabniki poslovno-stanovanjske hiše, s katero je vrsto let razpolagala, pa ne bi smela.«
Njuni družini že četrt stoletja ne moreta uživati mirnega življenja: »Živimo v stalnem strahu pred negotovo prihodnostjo, na katero nimamo nobenega vpliva in je odvisna predvsem od človečnosti vsakokratnega lastnika stanovanja. Lahko si je predstavljati, kako grdo bo z našima slovenskima družinama ravnala gospa iz daljne Južne Afrike, če nas že zdaj, ko sploh še ni lastnica, nadleguje z neutemeljenimi zahtevami po pregledovanju našega finančnega stanja, plačevanju astronomskih najemnin, z blatenjem pri ljubljanskem županu, očitno pa zdaj tudi po vašem cenjenem časopisu. Lieberjevo toži za ugotovitev ničnosti sodno priznane najemne pogodbe, za izgon iz 55-letnega doma in za plačilo 59.000 evrov tržne najemnine, to je za pet let po 1100 evrov na mesec. Istočasno z milijonsko odškodninsko tožbo najemnino uveljavlja še od Mestne občine Ljubljana, ki jo bomo morali, če ji bo s pravdo uspelo, dejansko plačati ljubljanski in slovenski davkoplačevalci.« Zaradi vsega naštetega sogovornika upata, da ju bo zaščitila država in da bosta »v odnosu do doslej vse preveč privilegiranih tujcev deležna poštenega in pravičnega sojenja vsaj še v odprtih uradnih postopkih.«
Tako Asa Meyer na eni strani kot oba najemnika na drugi se torej le v maločem strinjajo. A z nečim se vendarle strinjajo vsi, saj zgodbo zaključijo s podobnimi besedami: »Naj razume, kdor more in hoče! Ta primer je nazoren primer norosti te države!«
