Oglarstvo je danes že skoraj izumrla obrt, saj se z njo ukvarja le še peščica oglarjev. Razvilo se je sicer na Dolenjskem in kmalu razširilo po celotni državi. Lesno oglje so uporabljali predvsem za taljenje železove rude in v kovaštvu.
Samo na Gorenjskem so v najboljših časih vsako leto postavili več kot 1500 kopišč. Oglje so takrat uporabljali v fužinskih pečeh, koksarnah in kovačijah. Danes je tak način pridobivanja oglja le še spomin na nekdaj razvito obrt; ljudje, ki se s tem še ukvarjajo, pa oglarstvo obujajo predvsem v turistične namene.
Tako je tudi v osrednji Sloveniji. Pred šestimi leti se je takrat komaj 12-letni Boštjan Rupnik iz Novega Sveta pri Hotedrščici denimo odločil, da bo vsako leto za svoje veselje skuhal po eno kopo.
Opravilo mu ni bilo tuje, saj je že nekdaj rad pomagal staremu očetu Antonu, ki jih je v svojem življenju skuhal več kot sto. Po 70 letih je zaradi starosti dejavnost opustil, danes pa vnuku z veseljem pomaga z nasveti. Pravi, da je vesel, da še nekdo obuja že pozabljeno kmečko obrt, če ne drugega, pa kot znamenitost.
Prvo kopo je Boštjan naredil pred hišo, saj mu jo je bilo kot otroku tako najlažje spremljati. »Ko kuhamo kopo, moramo biti prisotni podnevi in ponoči, saj ne sme zagoreti,« pravi Boštjan. Danes je svojo dejavnost preselil v bližnji očetov gozd, kjer si je postavil pravo oglarsko kočo, v kateri dežura noč in dan. Ob tabornem ognju si v kotličku skuha kosilo in večerjo.
Bukov in leskov les
Kopišče sta z očetom Tomažem pripravljala skoraj dva meseca. Uporabljata bukov in leskov les, ki mora biti suh. V obliko, ki je značilna za kopo, sta zložila sedem kubičnih metrov lesa, ki ga Boštjan kuha osem dni. Dodajmo, da so bile največje kope pri nas sestavljene iz kar 120 kubičnih metrov drv, oglarji pa so jih kuhali tudi po ves mesec. Da oglje poogleni, mora temperatura medtem doseči med 240 in 280 stopinjami Celzija – oglar jo uravnava s številom zračnic vzdolž kope. Spreten in izkušen mojster lahko že po barvi dima, ki se kadi iz zračnic, določi, kdaj je oglje kuhano. Ko iz zračnic pride moder plamen, je kopa kuhana; takrat je treba vse odprtine na kopi zapreti z mahom in zemljo.
Čas kuhanja in kakovost oglja sta odvisna od vlažnosti lesa, vremenskih razmer in izkušenosti oglarja. Ko Boštjan oceni, da je kopa kuhana, se okoli zbere vsa družina, da mu pomaga pri razdiranju, kar po navadi traja dan ali dva. Potrebne je namreč veliko previdnosti, zato se dela lotijo počasi po pasovih, saj je oglje žareče in se lahko hitro vname, zato je v bližini tudi veliko zemlje za gašenje.
Tako razmetano oglje se v nekaj dneh ohladi in že je pripravljeno za uporabo. Boštjan z eno kopo pridela do 700 kg oglja na leto, ki ga ponudi svojim prijateljem, domačinom in gostincem, ti ga uporabljajo za žar. »Veliko se ga uporablja tudi v farmaciji. Lipovo oglje, denimo, pa je odlično za risanje in pisanje,« razlaga. Kljub mladim letom je Boštjan o oglju dobro podučen. Zelo dobro že lahko oceni, katero je bolj kakovostno.
Mladi mojster je vesel, da je obudil staro kmečko obrt. Še več, prepričan je, da bo tradicijo nadaljeval. Pa tudi vaščani so srečni, da se lahko ob poletnih večerih družijo z mladimi, ki jim ni vseeno za delo in napore svojih prednikov.
